Nevihtni oblaki, grozeče strele in grom v ozadju so na ponedeljkov otvoritveni večer letošnjega dvotedenskega Trnfesta obkrožali KUD Franceta Prešerna. Nekaj kapljic je pregnalo obiskovalce pod ozek pas strehe in izpraznilo dvorišče, ki je ob avgustovskih večerih sicer tradicionalno nabito polno. Še kako primerna simbolika za trenutno stanje te samorastniške institucije, ki že skoraj stoletje – leta 1919 so ga ustanovili primorski pribežniki pred vojno – skrbi za kulturno ozaveščanje meščanov in vseh ostalih. Okrog KUD se namreč zadnja štiri leta, odkar se je začelo drastično zmanjševati njegovo financiranje iz javnih sredstev, nabirajo temni oblaki finančnih dolgov, ki so narasli do približno 450.000 tisoč evrov, grmenje in deževje slabših časov pa sta marsikoga pregnala »na varno«.
»Samo da je Trnfest!«
A čudežno se ljubljansko nebo predsinočnjim ni odprlo, nevarnost je obšla prvi večer festivala, ki letos poteka pod geslom »Spet Trnfest« kot odgovor na lanski »Zadnji Trnfest«. Ta kot opozorilo še vedno potuje po prizorišču na lanskih majicah letošnjih prostovoljcev. »Če v četrtek ne bi prišel sem na kavico, ne bi niti vedel, da festival bo. Takrat sta bila šele dva prostovoljca, potrebnih pa jih je šest za vsak večer,« je razložil eden od njih v bežnem pogovoru ob cigareti. »Ko tako dolgo nekaj organiziraš, ne moreš potem kar prenehati. To bi bila velika škoda. Sam sem hotel k temu nekaj prispevati, letos pa naj bi se od dobička pri šanku našlo tudi nekaj financ za naše delo,« je dodal in odhitel po opravkih. Medtem se je začela na dvorišču zbirati že lepa množica, ki je sprevidela, da ji nekaj občasnih kapljic ne bo škodilo. Stari znanci so se pozdravljali – »Samo da je Trnfest«, se je zaslišal vesel vzklik dekleta v objemu prijatelja. Druženje je že od nekdaj sestavni del festivala, mogoče celo večji magnet kot sam program, kar se je izkazalo tudi na odprtju, saj se je po koncu uradnega dela KUD še naprej neprestano polnil, ljudje pa so v dobrodušnem kramljanju zasedli vse kotičke od odra navzdol.
»Toliko je že zlezel v samo tkivo Ljubljane, da se že ve, da je avgusta Trnfest. Ljudje velikokrat ne pogledajo niti na program, enostavno pridejo, ker vedo, da se tukaj dogaja. Zato bi bila res izguba za mesto, če festivala ne bi bilo,« je pojasnil Branko Potočan, ki je s svojim interaktivnim nastopom, združujočim ples, igro, poezijo, družbeno kritiko in glasbo, odprl letošnje dogajanje. Tako kot vsi nastopajoči, se je odrekel honorarju. »V KUD sem hodil že kot študent, najprej kot obiskovalec, kmalu tudi kot ustvarjalec. Poznam ljubljansko sceno in ta prostor ima poseben profil, ki ga ne najdeš nikjer drugje. Če bi izgubili KUD, bi ostali brez zelo pomembnega prizorišča, ki ga ne bi dobili več nazaj. Zato sem z veseljem nastopil, ker mi to veliko pomeni,« je dodal. In prav zelo pozitiven odziv ustvarjalcev, ki so se sami množično javljali za nastope, je med drugim organizatorje na koncu prepričal, da Trnfest vseeno izpeljejo.
Rešitev v trdem delu in skupnem angažmaju
»Oglasilo se je toliko ljudi, da bi lahko program zapolnili do oktobra. Hkrati se jih vedno več javlja tudi z drugim znanjem in voljo, da pomagajo KUD, z nasveti o promociji, pridobivanjem sredstev, izpolnjevanjem razpisov, organiziranjem dogodkov. Dogaja se nekakšen močan poriv, ki pa je tudi nujno potreben, če želimo prostor ohraniti takšen, kot je,« je vzneseno razlagal novopečeni predsednik društva KUD Franceta Prešerna Tomislav Vrečar. Trnfest so letos še tesneje povezali s problematiko samega KUD in na ljudi neposredno apelirali, naj jo začnejo skupaj reševati. V tem duhu sta bila tudi otvoritveni in zaključni nagovor Vrečarja, ki se je raje kot za klasični govor odločil za performans v klovnovski opravi. »Težko je biti skoz zapet, bodi raje od dneva zadet. Nad teboj so pisani oblaki, ob tebi tvoji rojaki. Pridruži se mi med junaki,« je med drugim nagovoril občinstvo. Na koncu je med obiskovalce poslal tudi dve škatli z napisoma »Poet« in »100«, v katerih se bodo letos zbirali prostovoljni prispevki za nastopajoče.
»Poet je posvetilo vsem umetnikom, ki so do zdaj toliko prispevali za KUD. Pravijo nam, da je luksuz, da imamo kot nevladno društvo takšne prostore, a to je delo številnih ljudi v več desetletjih. Že od nekdaj je tukaj valilnica kulturnih kadrov, ki zdaj uspešno delujejo po vsej Ljubljani in širše, kar smo do zdaj premalo poudarjali. Stotica pa pomeni optimistično napoved za naslednjih 100 let društva, ki pa se lahko zgodijo samo, če bomo toliko dela in angažmaja pripravljeni vložiti tudi za ohranitev prostora,« je pojasnil, medtem ko je iz škatel stresal kar lep kupček kovancev, med katerimi so se znašli tudi bankovci po pet in deset evrov.
Prodaja je zadnja možnost
Nevihta je sicer obšla ponedeljkovo otvoritev, a še nikakor KUD nasploh. Potrebno je nadomestiti 150.000 evrov občinskih sredstev za redno obratovanje prostora, šele nato pride na vrsto dolg. Zato zbirajo donacije tudi prek SMS, prek katerih lahko podporniki z geslom »Za« na številko 1919 prispevajo 1 evro. Zbirajo tudi predloge in znanje, kako pridobiti dodatna sredstva ter v teh težkih časih s pomočjo celotne skupnosti in zainteresirane javnosti predvsem ohraniti delovanje KUD. Prodaja prostorov je zanje zadnja možnost. »V tem mestu je v ospredju samo še biznis, ki ga kultura v organski obliki ne zanima, o čemer pričajo tudi druge zgodbe alternativnih žarišč v Ljubljani. Temu se lahko upremo samo z vztrajnim delom in skupnim angažmajem. Mislim, da je ta končno znova zaživel, upam pa, da še ni prepozno, ker bomo sicer padli kot domine,« je zaključil Vrečar.
