»Bilo je četrtega decembra 2003,« se Bangladeševec Asrar Osmani natančno spomni dneva, ko je prvič stopil na slovenska tla. Ob pristanku na brniškem letališču ga je kar malo zgrabila panika, da mogoče sploh ni na pravem letališču. »Zakaj je tako majhno? To ni glavno mesto, sem razmišljal, potem pa mi je neki gospod pojasnil, da je to glavno slovensko letališče,« nam zaupa tik pred enajsto obletnico odhoda iz države s približno 140 milijoni prebivalcev.
A to ni njegov prvi spomin na Ljubljano. Bolj se spomni mraza in snega, ki ga je videl prvič v življenju: »Neverjetno je bilo. Čudovito!« Ko je naslednji dan klical domov, je mami hitel opisovati, da je zima in da je zunaj vse zasneženo in ledeno. »A misliš takšen led, kot ga imamo v zamrzovalniku, me je vprašala. Ko sem ji odgovoril pritrdilno, pa je bila še bolj presenečena: Potem živiš v zamrzovalniku?« se nasmeji Osmani in še enkrat pojasni, da je v Bangladešu pozimi najmanj deset stopinj Celzija.
Od študija do družine
Tako kot še nekaj rojakov je naš sogovornik v Ljubljano prišel študirat ekonomijo. V njegovi domovini je bila Jugoslavija dobro znana, kje so Slovenija, Hrvaška, Bosna in Srbija, pa so spoznali ob poročanju o vojni na Balkanu. Odločitev za študij na slovenski fakulteti je sprejel na podlagi informacij iz prve roke, ko mu je svojo plat povedal starejši rojak, ki se je tako kot mnogi pred desetletji udeležil programa za izobraževanje mladih iz Jugoslaviji prijateljskih neuvrščenih držav.
»Študij pri vas je zelo kakovosten in razmeroma poceni,« ocenjuje Osmani, ki ima na študentske čase lepe spomine, čeprav prizna, da je bilo tudi zelo težko. Med študijem je ves čas delal, a na koncu je uspešno diplomiral, sklenil je veliko prijateljstev, v tem varnem okolju se je začel počutiti kot doma, in ker mu ni nič manjkalo, se je odločil, da ostane pri nas. Nekaj časa je sicer razmišljal o odhodu v Kanado, a se je vmes zgodila ljubezen in odločitev, da ostane v Ljubljani, kjer zdaj uživa v družbi svoje žene in hčerkic.
Po Osmanijevem mnenju Slovenci postanemo zelo odprti, ko nekoga spoznamo, vendar za to potrebujemo nekaj časa. Danes smo tudi v Ljubljani bolj vajeni tujcev kot pred desetimi leti, meni: »Mislim, da so bili do mene najprej nezaupljivi, ampak ko so videli, da študiram, delam, da se trudim, so dojeli, da sem priden, in sem naletel na večinoma dober odnos.« Nekaj pa je bilo seveda tudi negativnih izkušenj, predvsem na delovnih mestih, kjer so včasih zanj veljala strožja pravila kot za druge. Zaradi tega se je še bolj trudil postati enak domačinom in odločno se je lotil učenja novega jezika: »Veliko sem poslušal radio in najprej nisem imel pojma, kaj govorijo, ko pa sem spoznal, da je veliko slovenskih besed podobnih bangladeškim, sem videl, da se lahko naučim.«
Riž na Barju
V primerjavi s Slovenci ljudje v Bangladešu bolj potrebujejo družbo, navede Osmani in nadalje pojasni: »Recimo, vsak ima svoje stanovanje, ampak vsa vrata so odprta, sosedje stalno hodijo drug k drugemu, tukaj pa se vsak drži zelo bolj zase.« Še danes ne more verjeti, kako prazne in tihe so ljubljanske ulice ob sobotah in nedeljah, na račun krize pa se je tudi sicer spremenilo vzdušje v mestu. »Ko sem prišel, je imela vsaka gostilna, restavracija na oknu napis 'iščemo pomoč', zdaj pa se mi zdi, da je vsak dan na cesti več brezdomcev in beračev. Pred enajstimi leti jih je bilo le nekaj,« primerja.
Že med študijem se je Osmani odločil, da bo, če ostane v Ljubljani, odprl svoje podjetje. Dolgo je varčeval, delal od šestih zjutraj do polnoči in nabiral samozavest, da je pred približno tremi leti odprl zdaj že prepoznavno okrepčevalnico Tandoori, v nekaj tednih pa bo odprl še kavarnico, prav tako v Trubarjevi ulici, v nekdanji gostilni Pod košem, v kateri bodo lahko hrano iz Tandoorija okušale tudi večje skupine. Za prihodnost mu je tako ostala le še ena želja – prek društva vzpostaviti večjo povezavo med Slovenijo in Bangladešem, da bi se obiskovali, vlagali, da bi bangladeške filme snemali tukaj in da bi se Slovenci naučili pridelovati riž. Ljubljansko barje bi lahko bolj izkoristili, je prepričan.