Na širšem območju Mestnega trga je bila tržna dejavnost prisotna že v 18. stoletju. Stojnice so se sčasoma premeščale – izza škofijskega dvorca na današnji Krekov trg, v Čopovo ulico, pa pred mestno hišo, od koder so – zaradi uvedbe tramvajske proge – osrednji trg z živili leta 1901 delno premestili na bližnji Pogačarjev trg. Kmalu zatem se je tržni prostor razširil še na Vodnikov trg, ki se je sprostil po porušenju liceja, ter na Obrežje 20. septembra in v Dolničarjevo ulico. Leta 1932 je Jože Plečnik izdelal načrt za preureditev območja tržnice, ljubljanska mestna uprava pa je dala prednost gradnji nove tržnice za prodajo mesa, ki jo je arhitekt razpotegnil vzdolž brega Ljubljanice od Kresije do Zmajskega mosta s pokritim Mesarskim mostom na sredini. Po drugi svetovni vojni so ljubljanske tržnice pridobile manjkajoč tržni prostor v kleti semenišča.
Tam je še danes v domala nespremenjenem ambientu mogoče kupiti izdelke, ki jih pripeljejo s kmetij z raznih koncev Slovenije. V osrednjem prostoru imajo prodajne prostore zakupljene predvsem kmetije, ki ponujajo mlečne in pekovske izdelke, v trgovinicah pod oboki pa se prodaja vse, kar človeku pade na pamet – od medu, suhega in kandiranega sadja do testenin, mesa in suhomesnatih izdelkov, vina, suhe in vložene zelenjave, piškotov… Vsak ponudnik seveda v skladu z aktualnimi trendi na vidnem mestu oznanja, da je vse, kar prodaja, ekološko – tudi trgovinica, kjer prodajajo čistila in razne osvežilce za dom. Le pri prodajalcu hitre prehrane tovrstne reklame nismo opazili.
Ekološki certifikat ni dovolj
»Vsa naša žita so pridelana na ekološki način, brez uporabe umetnih gnojil in škropiv,« brž poudari tudi Veronika Godec iz ekološke kmetije Straža, ki ima svoj domicil v Škocjanu pri Domžalah. Godčeva pravi, da ljudje čedalje več pozornosti posvečajo sledljivosti izdelkov. »Četudi imamo ekološki certifikat, so nekateri še vedno nejeverni, zato jim povem, da imamo doma mlin, ki si ga lahko pridejo tudi ogledat.«
Poleg moke ponuja kmetija iz Škocjana tudi žita v zrnu in zdrob, ki je, kot pojasni Godčeva, pravzaprav samo bolj grobo mleto zrnje. »Zrnje kupujejo večinoma tisti, ki imajo doma svoj mlinček. Nekateri cela žita kupijo tudi za sejanje na vrtovih, ajdino zrnje pa uporabljajo tudi za čaje.«
Največ seveda prodajo moke, zadnji hit je lanena. Vrača pa se tudi obdobje kaše – predvsem ajdova in ovsena gresta pri naši sogovornici za med. »Ljudje so vse bolj seznanjeni z vsestransko in zdravilno uporabnostjo konoplje, ki je odlična za srce in ožilje. Nekateri kupujejo semena, sami pa stiskamo tudi olje. Prav tako laneno, sončnično in bučno,« pojasni Godčeva in poudari, da se v dobrih dveh letih, kolikor je kmetija prisotna na tržnici, obisk nenehno povečuje.
Živahno je samo še ob sobotah
A pri tem dognanju ostaja osamljena, saj preostale gospe, s katerimi smo se pogovarjali, najraje obujajo spomine na čase, ko je bilo mogoče na tržnici tudi parkirati. »Zdaj je bistveno manj ljudi, saj rajši hodijo v BTC, kjer lahko parkirajo po mili volji. Nekateri ponudniki se prilagajajo strankam in prihajajo le še ob koncih tedna. Mogoče se bo obisk spet povečal, ko bo parkirišče pod tržnico. Veste, včasih so tudi 'trole' vozile in stari ljudje so se pripeljali, nakupili in se s polnimi cekarji zlahka vrnili domov. Prav pogrešamo stare mam'ce, ki so včasih hodile,« nostalgično vzdihne Marija Špilak, ki za ljubljansko kravjo kmetijo Pozaršek-Strle prodaja kajmak, mladi sir, sladko in kislo smetano, skuto, jogurt, mleko, maslo.
Naš pogovor o starih časih na uho vleče tudi moški srednjih let, ki sloni pri bližnjem vinotoču. Predstavi se kot Slavček. To je njegovo partizansko ime, poudari. »Na tržnici sem vsak dan, ker pač stanujem v bližini. Je pa res, da je živahno večinoma le še ob sobotah,« potrdi Slavček, ki si po navadi s špehom vtre podlago, potem pa zavije v vinotoč, kjer z znanci kramlja ob kozarcu rujnega. A pred odhodom nikoli ne pozabi na skok k mesarju, ki mu odreže kos mesa za kosilo.
»Pred veliko nočjo je šla dobro v promet prekajena šunka. Sicer pa so nakupi manjši, sploh čez teden, ko nas obiskujejo pretežno okoliški stanovalci,« samooklicanemu partizanu pritrdi še mesar Miran Smrk, ki vihti nož za kmetijo Vintarja Alojza z Lavrice. »Pri nas kupujejo ljudje, ki ne marajo kupovati v velikih trgovskih centrih. Seveda gledajo na denar, ampak raje kupijo manj in bolje,« filozofijo svojih kupcev razodene Smrk.
Moderno, a brez duše?
Gospa Maridi Rehar, ki je poznana po tem, da cele dneve seklja piščance nasproti vinotoča, prodaja za kmetijo Hudin iz Miklavža pri Mariboru. »Stranke imajo rade, da se pred njimi reže, saj imajo tako občutek, da je še bolj sveže. Ljudje se radi vračajo po naše piščance, ker so res zelo naravni. No, kolikor so pač lahko. Žal ni več tako, kot je bilo včasih, ko so kure letale vsepovsod,« brez slepomišenja prizna Reharjeva. A žal tudi obiskovalci ne letajo več po tržnici kot nekoč. »Ne kriza, dostopnost je problem. Veliko bi se storilo že, če bi bili v parkirni hiši Kapitelj na voljo vozički,« poudari Reharjeva, a je hkrati do prenove tržnice tudi malce skeptična. Po njenem bo to dvorezni meč: spet bodo na voljo parkirni prostori, ampak tržnica ne bo več enaka. »Videla sem, kaj se je zgodilo v Celju in Mariboru. Zelo je lepo, moderno, ampak tržnici sta izgubili dušo, tisto domačnost,« svari Reharjeva, ki tržnico vidi tudi kot prostor za druženje. »Veste, zelo veliko ljudi ima težave samo zato, ker se premalo pogovarjajo. Pri nas skorajda ni strank, ki samo pridejo, kupijo in gredo dalje, ampak vselej še malce poklepetamo, si izmenjamo kak recept, pa tudi bolj osebne stvari si z nekaterimi zaupamo. Tega ne bo več, saj nas bodo menda po prenovi izselili.«
Iz semenišča v Mahrovo hišo
Da bojazen sogovornice ni iz trte izvita, so nam potrdili v javnem podjetju Ljubljanska parkirišča in tržnice, kjer – kot je povedal vodja sektorja tržnice Geza Horvat – razmišljajo, da bi po izgradnji garažne hiše v pritličje semenišča preselili prodajo tekstila. Prodajalke iz pokrite tržnice pa naj bi po dokončanju prizidka Mahrove hiše preselili v njeno pritličje.
A vprašanje je, kdaj se bo prenova sploh začela. Od lanske pomladi, ko je ministrstvo za kulturo umaknilo začasno zaščito z območja osrednje ljubljanske tržnice, se projekt gradnje podzemne parkirne hiše skorajda ni premaknil. Mestna občina namreč še vedno čaka na izsledke predhodnih arheoloških raziskav. Šele ko bo pridobila soglasje stroke, bo lahko začela pripravljati spremembe projektne dokumentacije. Na mestni občini računajo, da bodo za gradbeno dovoljenje zaprosili do poletja. Nato nameravajo objaviti razpis za izbor zasebnega partnerja, če ga ne bodo našli, pa naj bi se projekta lotili sami. A letos zagotovo še ne.
