Sredi trate med progo BMX in rehabilitacijskim centrom Soča na dogajanje pod zemljo opozarja samo zelena štirikotna ograja in težka talna kovinska vrata, ki odpirajo prehod na tesno stopnišče. Prvi so na koncu stopnic pozdravili veliki beli pajki sredi gmote pajčevine in značilen zatohel vonj, rahlo spominjajoč na kakšno domačo vinsko klet. Ko so se ob manjših težavah masivna kovinska vrata v zakloniščne prostore le odprla, so nas naprej vodili hiter bobnarski ritem in močni kitarski rifi izza zidov. Skupina ljubljanskih pankerjev je prenehala z energičnim žaganjem, pozdravila, basist pa pristopil: »Jaz sem Vlado, to pa je skupina Gužva u bajt.«
Razvlaževalec je nujna oprema
Vsekakor primerno ime za skupino, ki že kakšnih sedem let vadi v tesnem zaklonišču, ki si ga deli s kar petimi glasbenimi ustvarjalci. »Tako se najemnina in stroški lepo porazdelijo, pa še zdaj imamo včasih težavo nabrati skupaj,« je razložil Vladimir Jovanović in dodal, da za najemnino občini in elektriko skupno odštejejo nekaj več kot 300 evrov mesečno. Prostore uporablja res pisana druščina, od metalcev pod slikovitim imenom Ivje, njihovih udarnih kolegov Canyon Observer, do pankerske Carine, spevnih indi rokerjev Die Hamsters in bluzovskega kantavtorja Atile Boštjančiča, nekoč pa je tukaj vadil celo jazz kombo. V sosednjem zaklonišču vadijo še tri skupine, med drugim tudi The Tide. »Prostor za bend je v Ljubljani zelo težko najti. Zato so za nas to nebesa, ki jih čuvamo do konca,« je povedal uradni najemnik zaklonišča Jovanović, ki ga je pridobil za pet let s prijavo na občinski razpis. Najem prostora v BTC bi jih za samo štiri vnaprej določene ure na teden stal nekje 200 evrov. Zato zelo pazijo, da ne puščajo odprtih vrat, ne motijo stanovalcev ali delajo česar koli, kar bi jih lahko pregnalo iz varnega glasbenega zavetja.
Njegov kolega iz Die Hamsters Damjan Mašera je tukaj še dlje, od leta 2005, ko je bil član skupine Zaklonišče prepeva, ki je še kakšni dve leti nazaj vadila v teh prostorih in je s svojim imenom gotovo eden od simbolov v zaklonišču rojenih bendov. Z novim projektom in zasedbo je ostal v prostoru, ki sicer ni idealen, je pa vseeno dobra rešitev, meni. »Svetlobe ni, malo nam nagaja vlaga, sicer pa je fantastičen prostor, ker se hrup nič ne sliši navzven in lahko kadar koli vadimo. Da se lahko skupina razvija, je lasten prostor izrednega pomena,« je razložil. Medtem je pokazal na razvlaževalec zraka in nadaljeval: »Ta je nujen, saj je zrak zelo slab, pa na opremi se takoj pozna korozija ali plesen zaradi vlage.« Zraven je gorela še pečka, ki je prav tako nepogrešljiva v mrzlih zimskih dneh.
»Na občini so zelo korektni in prijazni, tudi razumevajoči, če zamudimo kdaj kak rok, saj se zavedajo, da delujemo neprofitno in plačujemo iz lastnega žepa,« je nadaljeval Jovanović. Kot pankerji so nekaj navdiha na začetku še črpali iz surovosti prostora, vsekakor primerni njihovi glasbeni zvrsti, a zdaj so se nanj že navadili: »Prvi vtis je bil odličen. Zaklonišče, tema, malo smradu, vlage. Čez eno leto pa vidiš, da je predvsem pomembno imeti svoj prostor.« G.U.B. je v njem celo posnel svoj zadnji album Mozak nam je pun, »kar nam je uspelo za konec tedna, ko ni bilo nikogar drugega tukaj, ker smo potrebovali tišino«, se je nasmehnil Jovanović. Prostor pa poleg prednosti zanj prinaša tudi dodatno odgovornost, saj bi v primeru vojne ali nesreče moral zaklonišče v roku 24 ur znova pripraviti za njegov osnovni namen.
Ob petkih skupni jam sessioni
Če smo prejšnja sogovornika ujeli, ravno ko sta odhajala, pa smo v zaklonišču na Črtomirovi 27 lahko potešili še glasbene skomine. Medtem ko je v enem prostoru že žagala skupina z edinstvenim imenom Jegulja in prav tako edinstveno zasedbo dveh kitaristov in bobnarja, nas je sprejela skupina Hard to Handle. »Zdaj bomo spet začeli nažigati, tako da ne vem, če se boste lahko pomenili,« se je nasmehnil Jeguljin Jure, medtem ko je vračal sposojeni boben, kar je tudi naše gostitelje premaknilo v prostor za vadbo. »To je prava ekskluziva, saj poslušaš bend, ki uradno ne obstaja več,« se je nasmehnil bobnar Gašper. Ob tem je ponudil še kozarec cvička ali pivo in se energično odpravil za bobne. Po nekaj starih komadih še iz prejšnje zasedbe Krivi šivi se je nadaljevalo druženje v skupnem prostoru.
Očitno je to zaklonišče bolj povezano in pretočno. Na pivu so se namreč hitro pridružili še drugi uporabniki in začelo se je sproščeno pomenkovanje o glasbenih dogodivščinah pod rokerskimi in metalskimi plakati. »Tukaj vlada totalna demokracija. Stroški se delijo na enake dele, če kaj ostane, se nabere za drugič. Videvamo se kar redno, družimo, vsak še koga pripelje zraven, tako da je vzdušje vedno prijateljsko. Prihajamo iz zelo različnih vetrov, kar je dobrodošlo za deljenje glasbenih izkušenj in navdihov,« je pojasnil Florijan Celarec, uradni najemnik zaklonišča. Bendi se mešajo in dopolnjujejo, nastajajo pa tudi novi iz starih zasedb in znanstev. Ob petkih se tako po navadi razvijejo tudi skupni jam sessioni. Ta se je tokrat zgodil kar v soboto, presenetljivo pa se mu je naenkrat od nikoder pridružil še Omar Naber.
Tudi Celarca in skupine sreča pred nekaj leti ni obšla. Iz viškega zaklonišča so se na Črtomirovo namreč preselili le nekaj tednov pred poplavami, ki so tamkajšnjim bendom uničile večino opreme. »Bobnar je, mislim, da le nekaj dni prej vzel ven bobne in jih tako rešil,« se spominja. Slišal pa je tudi za zgodbe o vlomih v druga zaklonišča, ki se glede na lokacijo sredi blokov pri njih niso zgodili. Po pričevanjih so največ škode pretrpeli pri Melodromu in Raciji – slednjim naj bi v prostoru pustili le bobnarske palčke, vse drugo pa izpraznili.
