Tretjega junija 1998 je Veselin Jovović - Veso, tedanji domnevni vodja črnogorske mafije v Sloveniji, skupaj s prijateljema sedel v svojem najljubšem lokalu v Zupančičevi jami, streljaj iz mestnega središča, ko je moški za pultom, ki je do takrat mirno pil kavo, izza pasu nenadoma potegnil pištolo in večkrat ustrelil. Veso je bil na mestu mrtev, morilec pa je sredi belega dne iz prestolnice izginil brez sledu. Našli ga niso nikoli.
Dnevnikov fotograf Tomaž Skale, ki je na kraj zločina prišel takoj po obračunu, se tistega poletnega dne spominja z nelagodjem. »Pred lokalom se je zbralo kup zelo neprijetnih ljudi, ki so pravkar izgubili šefa. Predstavljam si, da so bili razen mene in kolega fotografa vsi oboroženi. Policistom se je na obrazih risal strah, zdelo se je, da situacije sploh ne obvladujejo.«
Po mnenju dr. Bojana Dobovška s fakultete za varnostne vede je bilo obdobje po osamosvojitvi obdobje napetosti, ko so se razmerja moči med kriminalnimi združbami in organi pregona vzpostavljala na novo. »Nadzor države se je po osamosvojitvi nekoliko zmanjšal, meje so se odprle, z njimi pa tudi priložnosti za nova (mednarodna) sodelovanja in večje zaslužke kriminalnih združb. Konkurenca se je zaostrila in začela so se tekmovanja, sprva tudi kot fizično obračunavanje. A te združbe so hitro ugotovile, da umori niso dober 'piar' in da se z njimi tudi po nepotrebnem izpostavljajo organom pregona.«
Skrivnost orožarske afere
Novinar Toni Perić, v tistem času prvo pero črne kronike na Dnevniku, ni povsem prepričan, da je Vesov umor ustrezal vsem elementom organiziranega kriminala: manjkala je namreč povezava z oblastjo. Takrat je bil sicer govor o domnevnem financiranju ene od strank, a tudi če so govorice držale, ta povezava – glede na to, kakšen konec je doletel Vesa – očitno ni bila uspešna in plodna.
»Edini primer organiziranega kriminala v Sloveniji, ki je povsem ustrezal definiciji, je bila trgovina z orožjem. Tukaj so našli ogromne količine orožja. Denar se je takrat tovoril kar v škatlah pralnega praška. Pomenljivo je, da so bile ovadbe vložene, a do pregona ni prišlo nikoli,« pravi Perić. Je nekdo želel preprečiti, da bi imena prišla v javnost? Novinarju se vprašanje zdi retorično.
Toni Perić se kljub 40 letom pokrivanja črne kronike v Ljubljani počuti varno. »Za kriminalce je Slovenija zelo mirna, tako rekoč počitniška država. Navsezadnje so v Ljubljani oziroma v Sloveniji nasploh zasegli zelo malo droge, kar kaže na to, da se ne želijo vmešavati v umazan posel.« Kriminalisti se, jasno, z njegovo oceno ne strinjajo, saj pravijo, da sledijo iz leta v leto večjim količinam droge, ki potuje čez naše ozemlje.
Dobovšek pojasnjuje, da so se združbe, ki se ukvarjajo z organiziranim kriminalom, iz hierarhičnih in družinskih spremenile v mrežne skupine, sestavljene iz manjših skupin, pri čemer vsaka skupina pokriva samo del posla. »Na nas gotovo vpliva bližina italijanskih skupin mafijskega tipa in tudi ruski organiziran kriminal. Smo pa tako majhni, da velikega interesa ni. Kdor želi opraviti posel, uporabi tukajšnjo lokalno mrežo.« Te se v duhu časa, v katerem delujejo, ne povezujejo več na podlagi nacionalnosti ali poslovnih preferenc, ampak na podlagi hladnih kalkulacij, kaj bo prineslo največ dobička. Vložke običajno razpršijo in se ukvarjajo z vsem po malem.
Ubije te neporavnan račun
Nezakonito priborjeni milijoni pa ne pomenijo nič, če se jih ne da oprati. »Dobičke zato poskušajo plasirati v zakonite dejavnosti, recimo gostinske lokale. Pogosto najamejo svetovalce beloovratniške kriminalitete, bodisi finančne strokovnjake za nasvete, kam z denarjem, bodisi pravne strokovnjake za zaščito pred pregonom. Vse to lahko opazujemo tudi v Ljubljani in Sloveniji,« je jasen Dobovšek.
Ironija je, pravi Perić, da je bil Veso po vsej verjetnosti ustreljen zaradi poskusa nakupa večje pošiljke čokolade. Nekomu očitno ni bilo všeč, da je stopil v njegov zelnik. »V organiziranem kriminalu te namreč običajno ne poči sovražnik, ampak neporavnan račun.« Ob tem doda, da je na lastne oči videl analizo umora in povezave, ki jih je zarisala preiskava, in ena od teh je vodila do dveh zelo znanih ljubljanskih gostincev. A do pregona tudi v tem primeru ni prišlo nikoli. Kriminalist, ki se je v dolgoletni karieri ukvarjal z Vesovim primerom, pravi, da so tudi sami slišali za »čokoladni scenarij«, a jim dlje od govoric ni uspelo priti. Dejstvo pa je, da se je črnogorska mafija v preteklosti ukvarjala z izsiljevanjem in oderuškimi posojili, kar bi lahko kazalo na drug razlog za zaplet v tedanjem podzemlju.
Zabrisane meje kriminala, podjetništva in države
Dobovšek poudarja, da želi biti pravi organizirani kriminal gospodarskega tipa, kamor se v zadnjem času nagibajo tovrstne dejavnosti, čim manj viden. »Organizirani kriminal se je začel ukvarjati s podjetništvom, pogosto povsem zakonitim, pogosto pa se tudi legalna podjetja začnejo ukvarjati z nezakonitimi posli, ki po definiciji ustrezajo organiziranemu kriminalu. To je lahko denimo prodaja ponaredkov prestižnih modnih dodatkov ali pa umetniških slik,« zabrisane meje opiše Dobovšek. »Organizirani kriminal zdaj tekmuje z državo v podjetniškem smislu, saj ponuja ljudem, česar država ne more ali pa ponuja po previsoki ceni. Po drugi strani se na najvišji ravni organizirani kriminal z državo preplete ter prek institucij in svetovalcev pridobiva povsem zakonite posle, navsezadnje tudi evropska sredstva. Čeprav ljudje tega ne dojemajo kot organizirani kriminal, to po definiciji je.«
Kljub temu se še vedno zgodi, da gredo stvari po zlu. Zadnji takšen primer je bil umor Zorice Škrbić, partnerke domnevnega roparja SKB banke, ki so jo storilci ugrabili in mučili, nato pa odvrgli na cesto v Podpeči. Sogovornik iz kriminalistične policije pravi, da ima brutalni zločin nekatere znake organizirane kriminalitete, po naših informacijah pa je bila tudi žrtev sama osumljena sodelovanja v organiziranem kriminalu. Čeprav očitno dolgo in dobro načrtovan umor je šel, kot kaže, nekoliko po zlu. »Kriminalne skupine v različnih fazah razvoja uporabljajo različne metode, v začetni fazi tudi grožnje in silo,« pojasnjuje Dobovšek. »Včasih pa se zgodi tudi, da kljub kvalitativnemu preskoku skupine kateri od članov še vedno uporabi takšne metode.« Kar pa ni najboljša taktika preživetja skupine, saj prikliče organe pregona.
