Mestna občina Ljubljana se je znašla v nenavadnem sodnem sporu. Toži jo namreč zavod, ki ga je ustanovila prav sama, zavod pa je šel poleti 2009 v stečaj. Stečajni upravitelj Zavoda za tehnično izobraževanje Ljubljana Grega Erman od občine zahteva približno 316.000 evrov, kolikor znaša tudi višina prijavljenih terjatev upnikov v stečajnem postopku. Med upniki so poleg občine in raznih podjetij odrasli, ki so se izobraževali na omenjenem zavodu, kot tudi zaposleni, ki so jih poučevali.
Erman je pojasnil, da občino tožijo, ker mora ta v skladu z odlokom o ustanovitvi javnega zavoda za tehnično izobraževanje kot ustanoviteljica poskrbeti, da zavod vsako leto prejme sredstva, ki so predvidena v občinskem proračunu. Stečajni upravitelj je dejal, da se je o tem z občino poskušal dogovoriti mimo sodišča, a ker z njo dogovor ni bil mogoč, mu ni preostalo drugega kot tožba.
»Vsak ima pravico, da vloži tožbo,« je odločitev komentiral župan Zoran Janković in navrgel, da bo šele sodišče odločilo, ali je tožba stečajnega upravitelja resnično utemeljena. Na mestni občini so konkretne odgovore o njihovem odnosu z zavodom obljubili v prihodnjih dneh. Kako se bo razpletla tožba, pa ni znal napovedati niti Erman, saj pravi, da sodne prakse v podobnih primerih še ni.
Ob tem velja omeniti, da je Erman v svojem zadnjem rednem poročilu o stečajnem postopku zapisal, da je nadaljnji potek in zaključek stečaja v celoti odvisen od zaključka navedene tožbe. Občinski denar je namreč praktično edini vir, iz katerega bi lahko stečajni upravitelj poplačal upnike. Zavod namreč ni imel v lasti nikakršnih nepremičnin ali bolj vrednih premičnin, ki bi jih stečajni upravitelj lahko prodal, da bi napolnil stečajno maso.
Edino premoženje zavoda, ki bi ga Erman lahko prodal, je oprema nekdanjega zavoda. A opreme razen manjšega dela stečajni upravitelj mogoče sploh ne bo mogel prodati zaradi neplačanih stroškov skladiščenja. Skladiščnik, kjer je oprema trenutno shranjena, uveljavlja pridržno pravico, kar pomeni, da lahko opremo zadrži, dokler mu stečajni upravitelj ne plača dolga. Ravno zaradi tega Erman ne more predlagati prodaje opreme nekdanjega zavoda, ker morebitnemu kupcu te ne bi mogel izročiti. Po Ermanovi oceni so stroški skladiščenja do sedaj po vsej verjetnosti že presegli vrednost same opreme.
Glede na nastalo situacijo, v kateri so kratko potegnili tako zaposleni zavoda, nekdanji učenci zavoda kot tudi mestna občina, se postavlja vprašanje, zakaj je občina sploh dovolila, da gre njen zavod v stečaj. Janković je dejal, da interesa za boljšo rešitev ni bilo na strani nekdanjega vodstva zavoda. »Občina ne more nasprotovati stečaju, če vodstvo ne vidi, kako bi zavod funkcioniral, če nima vizije,« je še dodal ljubljanski župan. Mimogrede, pobudo za začetek stečajnega postopka je dalo kar samo vodstvo zavoda.