Na jutrišnji dan pred 82 leti je kavarna na vrhu takrat najvišje stavbe v srednji Evropi in nato še dolgo časa na Balkanu sprejela prve goste. Ker je to pomenilo konec gradnje sedemdesetmetrskega vogalnega stolpa in pripadajočih dveh sosednjih stavb ob takratni Gajevi (danes Štefanovi) ulici, bi pričakovali, da se je zbrala vsa mestna smetana in bučno proslavila pomembno prelomnico, a ni bilo niti približno tako. Kot je poročal Slovenski narod, je odprtje minilo brez pompa, intimne čajanke se je udeležilo celo manj gostov kot polaganja temeljnega kamna za najvišji objekt v sklopu tako imenovanega bloka hiš nebotičnika.
Zbrali so se zgolj elitneži, ki so navdihnjeni z množičnim ameriškim dvigovanjem proti nebu in v želji po dobičku z domačim znanjem pripeljali projekt novega stavbnega tipa v Ljubljani do konca – in to z arhitekturnega zornega kota zelo uspešno, iz ekonomskega vidika pa se je ta eksperiment izkazal za polomijo. Investitor Pokojninski zavod se je zato z Nebotičnikom ponašal samo med gradnjo, potem pa ne več, saj se kockanje z denarjem njihovih zavarovancev ni odvilo tako, kot so načrtovali.
Najvišji in najdražji
Še med otvoritveno čajanko so predstavniki Pokojninskega zavoda, nekakšnega predhodnika današnjega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zagotavljali, da so prihranki zavarovancev v Nebotičniku najbolje naloženi in da jim je zagotovljena mirna starost. V tistem trenutku so najbrž še upali, da bodo napolnili vse pisarne in stanovanja ter da bo donos od najemnin zadovoljiv, a glede na to, da je naložba narasla s predvidenih 28 milijonov na 42 milijonov dinarjev, je bilo to že očitno le zatiskanje oči pred blamažo. Ponos Ljubljane se ni gradil le najvišje, ampak tudi najdražje v prestolnici – z denarjem več kot deset tisoč zavarovancev, povrh tega pa na koncu ni bil donosen niti pred drugo svetovno vojno niti po njej.
Kaj je šlo torej narobe? S tem vprašanjem se je poglobljeno ukvarjal dr. Bogo Zupančič, ki je že v doktorskem delu povezal arhitekturo in ekonomijo, kasneje pa je razloge za neuspeh Nebotičnika razčlenil v monografiji Ljubljanski Nebotičnik – Denar in arhitektura. »Če bi bil zgrajen takrat, ko so ga načrtovali, bi se ekonomske projekcije investitorja verjetno uresničile, vendar je od ideje arhitekta Vladimirja Šubica do izgradnje Nebotičnika minilo skoraj deset let,« pojasni danes muzejski svetovalec v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, ki je pokazal tudi, da v prvi vrsti v tistem obdobju v Ljubljani ni bilo pogojev, zaradi katerih so se za ta stavbni tip odločala velemesta onkraj luže.
Iz osmih nastalo 13 nadstropij
Misel o nebotičniku je k nam kot drugam po svetu prišla iz Chicaga. Predvideva se, da je arhitekt Šubic kot svetovljan in razgledan človek vedel za arhitekturni natečaj za »the most beautiful and distinctive building in the world«, ki ga je leta 1922 objavila časopisna hiša Chicago Daily Tribune. Že takrat naj bi začel sanjati o nebotičniku in že zelo zgodaj se je posvetoval s statikom Stankom Dimnikom o možnosti gradnje tega stavbnega tipa ne v jeklenem skeletu kot Američani, ampak v takrat za tako visoke stavbe komaj preizkušenem armiranobetonskem skeletu. Statik je dal pritrdilni odgovor in Šubičeve sanje so čakale le še na prav tako v nebo zasanjanega financerja.
Vlogo tega je v tridesetih letih prevzel Pokojninski zavod, ki je v gradnji proti nebu videl več prostora in več prihodka na isti parceli, piše Zupančič. Obetali so si večji poslovni ugled, niso pa razmišljali o stroških tovrstne gradnje zaradi dražjega temeljenja, protipotresne zaščite, nakupa dvigal iz tujine. V času poleta slovenskega kapitalizma ni nihče dvomil o uspehu projekta, kupili so tri parcele ob Dunajski cesti, Gajevi in Beethovnovi ulici in razpisali natečaj. Zanimivo, v sedemčlanski komisiji je sedel tudi Šubic in čeprav je prispelo 30 predlogov, niso podelili prve nagrade, ker menda noben projekt ni popolnoma ustrezal zahtevam. »Šubic je bil proti mlačnim rešitvam, želel si je nekaj impozantnega. To je bil človek, ki je hotel več, kot so ljudje pričakovali,« utemelji Zupančič.
Vplivni mestni arhitekt Jože Plečnik je bil sicer prvi, ki je dal pobudo, da na tem vogalu nastane osemnadstropni stolp, in ker je bil to ravno on, je mestni magistrat podelil načelno stavbno dovoljenje, čeprav je takrat zakon omogočal gradnjo samo štirih nadstropij nad pritličjem. Prav ta premik pa je bil zelo v prid Šubičevim sanjam, ki jih je po prestopu v Pokojninski zavod razkril vodstvu in takoj naletel na odobravanje. Odprto je ostalo le še vprašanje o višini stolpa, saj Šubicu osem nadstropij ni bilo dovolj in iznajdljivo je končal pri trinajstih. »Takrat je bilo obdobje pravne praznine glede višinskih gabaritov, kar je Šubic spretno izkoristil. Vedel je, da mora na svojo stran dobiti tri ključne ljudi, med njimi Plečnika, zato je tudi ponudil njegovim študentom, da so sodelovali pri oblikovanju vrha Nebotičnika,« ponazori Zupančič in nadaljuje, da je bila fasada prav tako po Plečnikovem okusu.
Potresni faktor sedemkrat večji
Nadalje, razlaga Zupančič, je Šubic prepričal Ljubljančane in Ljubljančanke tako, da sta s statikom izbrala kar sedemkrat večji potresni faktor, kot je bilo potrebno, pritličje si je zamislil dvoetažno, eno nadstropje pa je pridobil tudi s tem, da je teraso, kjer je danes restavracija, šele naknadno zaprl in dvignil kavarno na raven, kjer je še vedno. »S svojim znanjem je Šubic s sodelavci zaobšel že tako sproščeno regulativo,« izpostavlja Zupančič s spoštovanjem do arhitekta, ki je v Ljubljani največ gradil takoj za Plečnikom. V času gradnje Nebotičnika je bil v odličnih odnosih z investitorjem, po gradnji pa je bilo konec ljubezni. Denarja poln Pokojninski zavod je namreč zemljišče kupil le en mesec za črnim petkom na newyorški borzi in prav nič niso slutili, da bo velika gospodarska kriza prišla tudi k nam in vplivala na njihov veliki projekt ravno, ko ga bodo končali.
»Na začetku so računali, da bodo na leto z najemninami dobili nazaj šest do sedem odstotkov vloženega denarja, a po koncu gradnje povpraševanje ni bilo ravno dobro. V kriznih časih ljudje niso mogli plačevati tako visokih najemnin in donos je bil komaj enoodstoten,« razloži Zupančič, ki je s svojo analizo potrdil, da sledenje New Yorku in drugim velikim ameriškim mestom ni bilo ekonomsko upravičeno: »Razmerje med ceno zemljišča in vsemi gradbenimi stroški je bilo v prosperitetnem obdobju v New Yorku 1:1, v ljubljanskem Nebotičniku pa 1:35, kar pomeni, da parcela ni bila tako draga, da bi morali graditi v višino.« Če bi se izkazalo drugače, bi bila najbrž danes Ljubljana polna nebotičnikov, tako pa tega stavbnega tipa niso več gradili. Proti nebu so se začeli znova vzpenjati po drugi svetovni vojni s tako imenovanimi stolpnicami, vendar ker se je v socializmu pozidava razpršila, so se izgubile nekoč zaželene prvine kapitalističnega mesta.
