Poročali smo že o nenavadnih primerih večstanovanjskih stavb, v katerih upravnik Mastra, ki ga vodi Andrej Mrzel, več mesecev ni izstavljal obračunov tekočih stroškov. A če se je doslej zdelo, da so bili v podjetju, kot je pred časom dejal Mrzel, le »malo šlampasti«, skupina etažnih lastnikov trdi, da gre za mehanizem sistematičnega izčrpavanja. Mastra naj bi na račun zamudnih obresti zaračunavala zajetne vsote.
Oglasila se nam je skupina etažnih lastnikov poslovne stavbe na Štihovi 13 v središču Ljubljane, katere posamezniki pa ne želijo biti imenovani, saj se bojijo novih Mastrinih tožb. Kot pravijo, je bila celotna epizoda z Mastrinim upravljanjem katastrofalna. Začelo se je že s pogodbo o upravljanju, ki so jo omenjeni etažni lastniki prvič videli na sodišču. Potem ko je eden od njih, domnevno Mrzelov dober prijatelj in tudi pravni zastopnik Mastre, izvedel akcijo zbiranja podpisov za določitev omenjenega upravnika, pogodbe o upravljanju ni podpisala več kot polovica etažnih lastnikov ali pooblaščenec v njihovem imenu, ampak so pogodbi preprosto pripeli kopijo podpisov o izbiri Mastre. Še več, etažni lastniki trdijo, da zbranih podpisov še zdaleč ni bilo dovolj in da Mastra tako sploh ne bi smela prevzeti upravljanja. Da je vse skupaj še bolj absurdno, pravijo, ne vedo niti, kdaj natančno se je to sploh zgodilo, saj večina lastnikov prvih nekaj mesecev ni prejela obračunov stroškov – v vsakem primeru pa naj bi objekt prevzela spomladi 2011.
»Ko je večina lastnikov končno dobila obračun – z opominom in grožnjo z izvršbo tudi za tiste račune, ki jih niso prejeli – mnogi niso niti opazili, da je Mastra za svoje upravljanje zaračunavala kar po 18,20 evra, medtem ko je bila v ponudbi navedena cena nekaj manj kot 11 evrov na mesec. Za tolikšno ceno upravljanja so zgolj uvedli čistilni servis in hišnika, oboje seveda plačljivo posebej,« pripovedujejo etažni lastniki. Za nameček so ugotovili, da je v pogodbi, ki je pravzaprav nihče sploh ni podpisal, ob ceni še določilo, da se ta usklajuje s ceno življenjskih stroškov.
Prepoved upravljanja
Potem pa je prišla na vrsto sanacija strehe, na kateri naj bi počili dve stekli. In se je tudi tukaj zapletlo. Zamenjava dveh strešnih oken je namreč stala vrtoglavih osem tisoč evrov. Mastra ni predložila ne ponudb vsaj dveh izvajalcev, kot je to določeno v pogodbi, ne predračuna. Prav tako ni organizirala nadzora projekta, predvidenega za investicije nad 500 evri. »Saj je vendar šlo za investicijo, po ceni primerljivo z zamenjavo strehe manjše družinske hiše!« so ogorčeni sogovorniki. Po naključju naj bi se naložba dogajala tik ob poslovnih prostorih omenjenega pravnega zastopnika Mastre.
Težav je (bilo) sicer še in še: upravnik po pripovedovanju lastnikov ni skliceval obveznih letnih zborov, manjkali so poročila, načrt investicij, poročilo o porabi rezervnega sklada, ne nazadnje v objektu menda že več let ni skupne elektrike, talno gretje ne deluje, ventilatorji za izsesavanje zraka ne delujejo, ni zakonsko predpisanih merilnikov toplote in tako naprej. Z Mastro so bili celo tako nezadovoljni, da so ji »zaradi dosedanjega malomarnega in za objekt škodljivega delovanja« v času odpovednega roka prepovedali »opravljanje kakršnih koli storitev v zvezi s predmetno stavbo, vključno z domnevno storitvijo upravljanja, ki naj bi jo Mastra, d. o. o., opravljala, pa je ne«. V samo dveh tednih so zbrali več kot 70 odstotkov podpisov za prekinitev pogodbe o upravljanju.
Dobički iz zamudnih obresti
Kljub temu da Mastra od decembra lani ni več upravnica omenjenega objekta, se številni etažni lastniki še vedno bodejo s posledicami njenega (ne)upravljanja – tudi na sodišču. »Številni lastniki dolgo niso dobivali računov, nekaj je bilo sicer tudi dejanskih neplačnikov, a ne bomo se dosti zmotili, če predpostavimo, da v 33 mesecih upravljanja od 38 lastnikov približno polovica dve leti ni plačevala svojih obveznosti, kar pomeni, da tretjina vseh izdanih računov ni bila plačana. Če povprečni mesečni račun znaša 40 evrov (18 evrov za upravljanje, 10 hišnik in 10 čistilni servis), to pomeni, da je bilo neplačanih računov za nekaj več kot 18.000 evrov. Ob tem, da je povprečna doba izterjave dve leti, ob obrestni meri približno nekaj manj kot 18 odstotkov, in ob predpostavki, da Mastra izterja vse, je čisti prihodek od obresti v dveh letih več kot 3200 evrov!« Če prištejemo še povišanje cene z nekaj manj kot 11 evrov na mesec na nekaj več kot 18, pa v treh letih upravljanja zaslužijo še dodatnih slabih osem tisočakov. »Če ne pošiljajo računov, celo prihranijo stroške za kuverte, papir, znamke in tiskanje,« so nekoliko ironični sogovorniki.
Razmišljali so, da bi zoper omenjenega upravnika vložili tožbo ali celo kazensko ovadbo zaradi domnevne poneverbe uradne poslovne listine, saj je pogodbi o upravljanju priložil kopije podpisov, ki niso bili zbrani v ta namen in ob katerih naj bi bili celo napačni deleži etažne lastnine. A to bi spet terjalo veliko energije, časa in denarja, vsega tega pa so v omenjeno upravniško zgodbo vložili že preveč, pravijo.
Za komentar smo prosili tudi Mrzela, ki pa se v več kot dveh tednih ni odzval. Ob tem spomnimo, da je pred časom, ko smo pisali o plačilni nedisciplini, dejal, da imajo primere stavb, kjer se je od leta 1991 nabralo tudi po deset tisoč evrov zamudnih obresti, iz katerih zagotavljajo redna plačila dobaviteljem. »Imamo recimo objekt, pri katerem se je nabralo za 20.000 evrov zamudnih obresti,« je takrat dejal Mrzel.
