V preteklih desetletjih se je kakovost zraka v prestolnici bistveno izboljšala. Nekoč je bila med najbolj onesnaženimi mesti v svetovnem merilu, predvsem na račun visokih koncentracij žveplovega dioksida. Te so bile ob začetku meritev pred 45 leti tudi do šestkrat večje od mejne vrednosti za zaščito zdravja. Toda ko so identificirali vir, je sledil prehod na kakovostnejša goriva in onesnaženje se je zmanjšalo. Danes preseganj praktično ni več, so pa na drugi strani z leti postale skrb zbujajoče koncentracije drugih onesnaževal. Meritve dušikovega dioksida in črnega ogljika, na podlagi katerih je pred kratkim nastala publikacija Onesnaženost zraka v Ljubljani, so pokazale, da stanje ni zadovoljivo tudi v razmeroma ugodnih vremenskih razmerah.
Merili na več kot 100 lokacijah
Zaradi lege v kotlini je Ljubljana neprevetrena in zrak ima slabše samočistilne sposobnosti. Toda ne gre s prstom kazati zgolj na naravo, v mestu ni mogoče zanemariti vpliva prometa. V projektu Toplotni otok mesta (naročnik je bila Mestna občina Ljubljana) so se zato na geografskem oddelku ljubljanske filozofske fakultete s pomočjo Agencije Republike Slovenije za okolje (Arso) posvetili prav prometnemu onesnaževanju ozračja. Ta je eden glavnih krivcev za koncentracije dušikovega dioksida v zraku, ki so ga merili v dveh tritedenskih obdobjih, toda za razliko od merjenja ljubljanske mestne občine in Arso, ki redno poteka na treh lokacijah, je bila njihova mreža gostejša. Prisotnost dušikovega dioksida so merili na več kot sto lokacijah znotraj avtocestnega obroča – tako ob cestah kot v urbanem ozadju (soseske, parki, rekreacijska območja), kjer se ljudje zadržujejo dlje časa.
»Rezultati so pokazali, da so bila najbolj onesnažena merilna mesta poleti prav tako najbolj onesnažena pozimi,« je pojasnil Matej Ogrin z oddelka za geografijo filozofske fakultete. To so bila seveda mesta ob vpadnicah in v cestnih koridorjih, kjer se že med 26. avgustom in 16. septembrom 2013 koncentracije dušikovega dioksida niso spustile pod letno mejno vrednost za varovanje zdravja 40 μg/m
3
, v zimskem obdobju med 15. januarjem in 6. februarjem 2014 pa so se še bistveno povečale. Med njimi so bile denimo tudi obljudene lokacije, kot so Bavarski dvor, Trg Osvobodilne fronte ob glavni avtobusni postaji, Gospodarsko razstavišče, filozofska fakulteta.K sreči so bile vsaj vrednosti v mestnem ozadju poleti pod predpisano mejo, potem pa je raziskovalce negativno presenetila zimska slika. »Kakovost zraka v ozadju se je pozimi poslabšala za približno 50 odstotkov,« je neugodne rezultate povzel Ogrin in dodal, da je težko govoriti o enem samem viru izpustov, bolj gre za splošno onesnaženost, ki je prisotna povsod. Ob tem ga je ena od soavtoric knjige Katja Vintar Mally dopolnila, da so bile v obeh merilnih obdobjih vremenske razmere zelo netipične. Sploh zima je bila topla in bogata s padavinami. »Če bi merili v tipičnih vremenskih situacijah, bi lahko pričakovali še višje koncentracije,« je prepričana Vintar-Mallyjeva.
Brez upada na Slovenski cesti
Do zanimivih ugotovitev so prišli tudi na Slovenski cesti, katere del so med obdobjema merjenja zaprli za avtomobilski promet. Poleti, ko še ni bilo zapore, so bile presežene mejne vrednosti na vseh petih točkah – pri veleblagovnici Nama so izmerili celo višje koncentracije kot na nadvozih Celovške in Dunajske ceste nad obvoznico. Po zapori pa so pričakovali občutno razliko, je priznal Ogrin, toda rezultati niso pokazali bistvenega upada. Zaprti cestni koridorji so očitno zelo občutljivi že ob majhnih obremenitvah, pojasnjujejo strokovnjaki, medtem ko so meritve črnega ogljika, ki jih je opravilo podjetje Aerosol, podale občutno boljše rezultate – zaradi zapore so se koncentracije zmanjšale za kar 60 odstotkov. Omejitev prometa v mestu je tako po sklepu raziskovalcev nujen ukrep, samo javni promet mora še preiti na čistejše tehnologije izgorevanja.
Obenem so na geografskem oddelku filozofske fakultete z meritvami na odseku Čopova–Cankarjeva ter ob južni ljubljanski obvoznici na Barju in Viču ugotavljali, kako daleč od prometnih cest seže vpliv prekomernih koncentracij dušikovega dioksida. Kot je pojasnil Ogrin, tako pozimi kot poleti koncentracija upade že v nekaj deset metrih in njihov zaključek je, da najbolj onesnažen pas ne presega 80 metrov. »Velikokrat slišimo, da je slaba kakovost zraka v središču Ljubljane tudi posledica velikih prometnih obremenitev na obvoznici. Seveda tudi ta vpliva, a le na ravni urbanega ozadja. Obvoznica prispeva bistveno manjše koncentracije in si to, kar dihamo v središču mesta, v največji meri skuhamo sami,« je bil jasen Ogrin.
Ukrepi po celotni kotlini
Do podobnih zaključkov so prišli tudi strokovnjaki iz Aerosola, kjer so sami razvili inštrument za merjenje črnega ogljika. Ker je pri merjenju teh zdravju škodljivih delcev, ki nastajajo pri nepopolnem zgorevanju ogljičnih goriv, mogoče določiti prispevek prometa in prispevek kurjenja biomase, so želeli ugotoviti, kakšen je doseg lokalnega vpliva prometa na koncentracije črnega ogljika. Na Barju so tako merili tik ob cesti in 150 metrov stran, rezultati pa so jim lepo pokazali, da z oddaljenostjo od ceste vpliv prometa na koncentracijo črnega ogljika hitro pojema. Na teh dveh merilnih mestih pa so zaznali tudi večji prispevek kurjenja biomase kot v središču mesta, s čimer se je pokazal velik vpliv domačih kurišč na obrobju in v okolici Ljubljane.
Na podlagi potrditev, da ima obvoznica lokalni vpliv, lesni dim pa je homogeno porazdeljen po širšem območju, je nato Griša Močnik iz Aerosola tudi logično zaključil: »Ukrepi ne bi smeli biti omejeni samo na Mestno občino Ljubljana, ampak bi morali biti prostorsko razporejeni širše.« In ne le za zmanjšanje črnega ogljika, ampak vseh škodljivih delcev, ki ubijajo. »Več ljudi umre od onesnaženega zraka kot od prometnih nesreč,« je kritičen Močnik, strokovnjaki s področja kakovosti zraka pa so se morali strinjati, da je žal lažje regulirati promet kot domača kurišča na biomaso, ki nosijo levji delež tudi pri delcih PM10 v najbolj neugodnem času leta. Med prvimi ukrepi se omenja izobraževanje ljudi, kako kuriti, da bodo emisije manjše, kjer je možno, pa je treba razširiti sistem daljinskega ogrevanja. Prav zgodnja uvedba tega nas je po besedah Antona Planinška iz Arso tudi rešila, da se danes ne dušimo kot v Šanghaju.
