Ljubljanski lokali so kipeli od življenja
Spregovoril je o krajih, ki so mu bili v času odraščanja in mladosti najbolj domači. Pravi, da je Argentinski park, kjer se je dogajalo pravzaprav vse, še danes podoben: »Čeprav so gugalnice drugačne, so še vedno na istem mestu.« Literarno blodeči gimnazijec, ki je zataval v nočni svet ljubljanskih umetnikov, kot je to nekoč zapisal sam, je ta svet opisal kot svet druženja in dinamičnih sprememb. Spominja se, da so ljubljanski lokali takrat kipeli od življenja, v Lipi in Kopru so pekli sardelice in točili domači refošk, v Kavarni Union pa so imeli svoj kot, kamor je pisatelj prinesel tudi svoj »kasetar« in vrtel pesmi Nine Hagen. Pogovori so potekali v mešanici srbohrvaščine, angleščine in slovenščine.
Preden je zakladnica podatkov postal internet, so glasbene novosti prihajale po radiu. Pri tem je izpostavil predvsem pomen radia Študent: »Nisem mogel verjeti, da je tak radio takrat obstajal.« Ko je bil še otrok, so se radijska poročila pri kosilu poslušala v čisti tišini, na vasi pa so imeli zadružni dom, kjer je bila televizija, ki je privabila skoraj vse prebivalce.
Pomemben prispevek k dediščini Ljubljane je bil tudi začetek uličnega gledališča. Rozman pripoveduje, da jih je bilo poleg njega takrat še približno šest, ki so imeli voljo in se trudili razviti ulično gledališče. Težave so imeli predvsem s pridobitvijo dovoljenja, »ker je obstajal strah, da je takšna spontanost nevarna.« Njihov namen ni bila provokacija, pač pa odpiranje prostora in ustvarjanje teatra.
Vsako mesto ohranja stike s preteklostjo
Tina Popovič pojasnjuje, da je bil projekt že na samem začetku, ko so začeli intenzivno zbirati spomine, deležen velikega odziva s strani najstarejših prebivalcev, ki so imeli včasih občutek, da nimajo zanimivih spominov, kasneje pa se je vedno izkazalo nasprotno: »Vsakdo ima dragocene spomine in izkušnje, ki so zanimivi za nas, ki živimo v drugem času, in jih je vredno zapisati, sporočiti naslednjim generacijam.«
Popovičeva pravi, da vsako mesto ohranja stike s svojo preteklostjo. V Ljubljani je dovolj zgodovinskih zapisov, nihče pa neprekinjeno še ne zbira spominov najstarejših prebivalcev: »Včasih se ob kakšni obletnici zgodi, da nimamo več pričevalcev iz 1. svetovne vojne, redki so še tisti, ki lahko pripovedujejo o drugi vojni. In takrat se zaveš, da je to nekaj, kar je potrebno gojiti, kultura spominjanja v času kapitalizma in nenehnega hitenja je nizka, tudi v okviru družin je vedno manj časa za ohranjanje in zapisovanje spominov.«
Zatakne se pri denarju
»Vsebinsko smo se lotili teme, ki je zapostavljena in zelo dragocena. Kar nekaj naših gostov je v času našega dela že umrlo. Morda smo edini, ki smo zapisali njihove spomine, zato me res žalosti, da tega ne moremo početi bolj organizirano in v večji meri, kot to počnemo v zadnjih letih,« dodaja Popovičeva in pojasnjuje, da so leta 2010 nazadnje prejeli programska sredstva, od tedaj pa delujejo minimalno: »Zares je grozno, ko starejši predajajo spomine, mi jih snemamo, a na koncu nimamo sredstev za obdelavo in objavljanje.«
