Slovak Rene Masaryk je najprej prišel v Slovenijo na enomesečni obisk, zdaj pa živi pri nas že 12 let. V tem času je dodobra spoznal državo in Ljubljano, ki ga je kot arheologa navdušila tudi s tem, kar skriva pod površjem.
Slovaška prestolnica Bratislava Masaryku ni bila nikoli všeč. »Preveliko mesto, preveč smoga, premalo narave,« strne in enako pove za London in Prago, medtem ko mu naša prestolnica zelo ustreza: »Ljubljana je ravno pravšnja. Ni prevelika niti premajhna. Takoj si v naravi, blizu so hribi, morje, jame, pa tudi tujina.« Ko je še veliko štopal na Slovaško, je šel z Viča za Bežigrad kar peš. »Saj je blizu, sprehodiš se nekaj kilometrov in si tam,« pojasni, zakaj ni raje sedel na avtobus.
Slovak se še dobro spomni tudi prvega sprehoda po Cankarjevem nabrežju, na katerem ga je presenetilo, da vsi ljudje v lokalih niso bili turisti. »Takoj mi je bilo všeč, da mesto res dojemate kot svoje. V velikih mestih se rado zgodi, da turisti izrinejo domačine, vi pa ste še vedno pravi meščani. V Pragi ni zaradi visokih cen in turistov nihče hodil v center,« pove Masaryk, po dvanajstih letih že pravi domačin, ki pa je šele po treh letih v Sloveniji zaživel v Ljubljani.
Kot pripoveduje, je bil že na doktorskem študiju arheologije, ko se je odločil, da za en mesec obišče prijatelja, ki je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji. To je bilo ravno obdobje, ko so imeli arheologi pri nas zaradi gradnje avtoceste zelo veliko dela in se jim je pridružil tudi sam. Zaradi jezikovne ovire je začel na najnižji stopnički, toda ni mu bilo težko, saj so ga dobro sprejeli, navdušen je bil nad pokrajino in bivanje je z veseljem podaljšal do konca projekta. In potem še za štiri mesece, kolikor je trajal naslednji projekt na Primorskem, ter še za več let, ko so ga arheologi po le nekaj mesecih v domovini povabili nazaj v Slovenijo.
Cesta z njegovim imenom
Selitev vajeni arheolog se je po državi selil s projekti. Iz Krškega v Celje, malo v Ljubljano, nato na Vrhniko, zadnja leta pa se je kar ustalil v prestolnici. »Ko sem v Slovenijo prišel prvič, mi je bilo Celje bolj všeč, zdaj pa mislim, da bi mi bilo premajhno,« oceni Prulčan, navdušen nad kulturnim dogajanjem v mestu, v katerem je tudi Masarykova cesta. Vsi ga sprašujejo, če je kako povezana z njim, a odgovarja, da ni v sorodu s prvim predsednikom Češkoslovaške, ki je prijateljeval z našim Plečnikom. »Je pa res, da je bil njegov oče Slovak in Masarykovi izhajamo z zahodnega dela, od koder sem sam. Mogoče gre za kakšno zelo oddaljeno sorodstvo, še iz srednjega veka,« se nasmeje.
Januarja se mu bo v Ljubljani pridružilo tudi dekle, zaradi katerega je bil zadnji dve leti več v stiku z domovino, in vedno znova presenečen ugotavlja, da je v lastni deželi že tujec. Zelo se mora potruditi preklopiti na materni jezik, pri katerem se mu zdaj bolj zatika kot pri slovenščini, ki jo je osvojil že po nekaj mesecih pri nas. Slovenci in Slovaki smo sicer oboji Slovani, a pravi, da se pri nas čuti vpliv Balkana, ki pa se tepe z avstrijskostjo: »Na trenutke ste kar podivjani, prepuščeni, po drugi strani pa imate izrazito željo po redu, da je vse po regelcih.« Nasprotno mu Slovenci pogosto rečejo, da so Slovaki tisti podivjani, saj se športa lotevajo povsem drugače: »Vi greste najprej v plezalno šolo, mi pa pravimo: plezaj! Kakšna šola?! Pri nas tega ni bilo in mislim, da ni niti zdaj.« In tudi vse počnejo v isti trenirki, ne potrebujejo posebne opreme za vsak šport.
Pod Šumijem bogate najdbe
Arheolog in zgodovinar Masaryk – malo zaradi poklicnega zanimanja, malo pa zaradi želje spoznati tujo kulturo – že zelo dobro pozna zgodovino Slovenije in Ljubljane, kjer je sodeloval pri številnih izkopavanjih. Njegov prvi projekt v prestolnici je bil znameniti Šumi, kjer se je prvič spoznal s čari urbane arheologije. Na Slovaškem se je večinoma ukvarjal s prazgodovinskimi kulturami, o katerih pričajo le jame v tleh, pri nas pa spoznal stari Rim. »Ko so bili tukaj že vsi Rimljani, so bili pri nas, izven meja imperija, še vsi barbari. Še vidne strukture, ko denimo dejansko vidiš sobo in kje je bilo ognjišče, so bolj zabavne, mi se o Rimu samo pogovarjamo, saj ga je v praksi za vzorec,« opiše Masaryk in se pošali, da sicer niti mi nimamo Pompejev, a je bilo na območju Šumija in Nuk II videti res veliko.