Ko sta se konec letošnjega januarja Mojca in Zlatan Stojanović sprehajala po Bregu, je njuno zanimanje vzbudila na videz zapuščena izložba enega izmed prostorov na tem delu nabrežja. »Takrat sem možu rekla: 'Tukaj si želim imeti naš marmeladni butik',« se začetkov Sladkarnice in marmeladnice Lotos, kot sta nato poimenovala svoje majhno kraljestvo sladkih razvad na Bregu, spominja Mojca Stojanović. Ideja o lastnem lokalu sredi prestolnice je v njunih mislih tlela že kar nekaj časa. »Pred dobrim letom sem začela doma kuhati marmelade. Družina in prijatelji so bili nad okusi navdušeni. Ko sem nekaj marmelad in džemov skuhala celo iz sadja, ob katerem sprva ne pomisliš na te sladke namaze, kot sta na primer banana in lubenica, so me prepričali, da jih ponudim tudi širšemu krogu ljudi,« pripoveduje Stojanovićeva.
Prvič sta zakonca poskusila prodajo na lanskoletnem novoletnem sejmu v ljubljanskem nakupovalnem središču in se zaradi številnih navdušenih kupcev odločila, da zgodbo nadaljujeta na stalni lokaciji. »Prazen lokal na Bregu je bil za uresničitev ideje ravno pravšnji, z našimi načrti pa so se nemudoma strinjali tudi lastniki.«
Brez umetnih barvil
V dobrih treh mesecih sta nato s skupnimi močmi ter ob podpori družine in prijateljev uredila prostor ter v začetku tega meseca police in vitrine prvič napolnila z dnevno svežimi slaščicami ter s skodelicami raznoraznih marmelad, med katerimi ne manjkajo niti okusi manga, ananasa in kivija.
»Marmelade in džemi so narejeni iz pravega sadja, ne iz predpripravljenih in zmrznjenih sadnih kaš ali sokov. Sadje operemo, zmešamo s sladkorjem ali z naravnimi sladili, kot sta med in sirup agave, dodamo limonin sok in kuhamo zgolj tako dolgo, kot je treba, da se marmelada zgosti. Ne dodajamo umetnih sladil in barvil,« poudarja Stojanovićeva. »Ljudje pogrešajo pravi okus narave, zato jim ga skušamo ponovno vrniti. Vse bolj so namreč pozorni na to, kaj vnašajo vase, in zato iščejo kakovostne izdelke brez umetnih dodatkov,« še dodaja snovalka vseh receptov za marmelade in slaščice, ki jih ponujajo na svojih prodajnih policah. Tako so tudi kreme, ki bogatijo okus biskvitnih tortic, obarvane z naravnimi barvili. »Za še bolj intenzivno rdečo barvo pri malinovem in jagodnem pecivu dodamo prah rdeče pese, medtem ko lahko za vijolične odtenke uporabimo borovničev sok,« razkriva Stojanovićeva.
Podjetje razširjene družine
Čeprav so bile pobuda za odprtje Lotosove sladkarnice prav marmelade in džemi neobičajnih okusov, pa so svojo ponudbo nadgradili še s sladkimi in slanimi mafini, ameriškimi pitami ter majhnimi torticami cupcakes, v katerih se rdeča nit Lotosa – sadne marmelade – nadaljuje. »Vse recepte pripravljam po navdihu in vesela sem, da lahko vsak dan ustvarim nekaj novega,« pravi Stojanovićeva in dodaja, da vse to ne bi bilo mogoče brez podpore družine, predvsem njunih petih hčera, in prijateljev. »Mož je prevzel vse obveznosti, ki jih prinese vodenje podjetja, da lahko sama vso energijo usmerim v peko. Pri tem mu pomagajo tudi njegov brat in nekateri najini najbližji prijatelji. Smo kot ena razširjena družina.« Da slaščice in lično zapakirane marmelade najdejo pot do kupcev, na Bregu poskrbi najstarejša hči, medtem ko srednji dve pomagata v slaščičarni in pekarni v Grosupljem, četrta po vrsti pa v tem času pazi na najmlajšo članico družine.
Odkar je sladkarnica odprla svoja vrata, je delavnik družine Stojanović namreč precej naporen. Mojca vstane že ob četrti uri zjutraj, v grosupeljski pekarni speče sveže slaščice, da jih lahko pravočasno pripeljejo v Ljubljano. »Če je kakšno naročilo pozno, pa se delo ne konča pred polnočjo,« opisuje svoj vsakdan. A v svojem delu uživa, zato se z vsakodnevnimi izzivi ni težko spopasti. »Zaupanje družine in prijateljev ter zadovoljstvo kupcev, ko pokusijo naše izdelke in v njih nemudoma prepoznajo čisti okus sadja, mi dajejo energijo za naprej,« je pozitivnih odzivov vesela Stojanovićeva.
