V županstvu so se nasmeški razvlekli do ušes ob razglasitvi novice, da je Lonely Planet uvrstil Ljubljano na drugo mesto lestvice najzanimivejših evropskih destinacij leta 2014. V Mariboru smo ob tej novici kvečjemu skomignili z rameni, saj se je štajerski prestolnici leta 2012 tudi uspelo znajti na tem seznamu.
Tedaj so se tisti tuji nesrečniki, ki so poleti zamudili Festival Lent, z vodnikom v roki sprehajali skozi mariborsko mrtvilo z lažnim upanjem, da bodo za vogalom odkrili kakšno impozantnost s podpisom evropske prestolnice kulture. In so se razočarano spraševali, kaj pri bogu je kadil avtor vodnika, ko je bralcem priporočil obisk drugega največjega slovenskega mesta.
Povedano takoj: uredniki ameriškega turističnega vodnika ga tokrat niso pihnili mimo, vendar je Mariborčanu nehvaležno prepustiti oceno, kako zelo je Ljubljana evropska špica, še zlasti če ga glavno mesto ni nikoli posebej privlačilo.
Uspešen arhitekturni lifting
Obenem je postalo druženje z nikoli »ljubljeno« še težje iz podobnih razlogov, zaradi katerih mnogi starejši ljudje neradi hodijo na obletnice in podobna druženja: s postaranih obličij vrstnikov iz mladosti razberejo otožno spoznanje, koliko so se tudi sami postarali. V primerjavi Maribor – Ljubljana je ta neprijetni občutek še toliko izrazitejši, saj je Maribor osivel in propada, Ljubljana pa je uspešno prestala obsežne kozmetične operacije, razbohotila se je z mičnimi arhitekturnimi vsadki in se pomladila z litrskimi odmerki urbanističnega botoksa.
Tisto, kar turistu zdaj ponuja v svojih najbolj vznemirljivih conah, je zategadelj zelo privlačno že na prvi pogled. Za malce globlji prodor v stvarnost njenih mičnosti pa Štajerec nujno potrebuje ustrezen medij. In ni ga bilo boljšega od Ljubljančana Andreja Jakila, ki je več kot četrt stoletja preživel ob Dravi, potem se je z mariborsko zaročenko pod roko vrnil na rodne Poljane.
Aktualni izbor Lonely Planeta ga je spravil v smeh. »V zadnjih desetih letih se je Ljubljana iz neke »palanke« navidezno preobrazila v nekaj več, zdaj je njena češnja dobila zajetno porcijo smetane,« je v lokalu pod arkadami tržnice začel razpredati Jakil. Na hitrico je ocenil, kaj bralcu predlaga vodnik: »Same preverjene lokacije, nič drznega, ampak v redu, za vsakega nekaj.«
Koliko turisti sploh sledijo napotkom modre knjižice? Na Prešernovem trgu pred Turističnim informacijskim centrom jih je mogoče vsak dan videti na desetine, kako se prebijajo skozi tujejezične svetovalne žepnice in obračajo zemljevide. Ampak ali s to ameriško pomočjo dejansko najdejo priporočene kraje, zaradi katerih naj bi bila Ljubljana letos še posebno »in«?
»Vidim jih, kako se z vodniki sprehajajo mimo. Ampak da bi pa prav načrtno prihajali na tržnico? Ne vem,« meni prijazna gostilničarka Suzana v baru Kufe na plac, medtem ko smo plačevali zapitek in se s kolesom odpravili na ljubljanski safari.
Pozor: v Ljubljani pešci in kolesarji brez utemeljenega razloga nenadoma spremenijo smer gibanja kot plen v kakšni starodobni video igri. Zato naj dobre zavore in glasen zvonec sodijo k obvezni kolesarski opremi.
Dopoldansko pivo pri številki 59
Po krožni vožnji skozi staro mestno jedro in naprej ob tistem kanalu oziroma potoku, ki mu nekateri tukaj pravijo reka, je bil čas za postanek za pivo, kot bi si ga bržkone privoščil vsak sproščen turist ob 11. uri dopoldne. Površno listanje po predlaganih postojankah se je ustavilo pri zaporedni številki 59 – Sax Pubu. Na vrtu lokala v Trnovem je imelo svoj dopoldanski počitek več znanih obrazov, med drugim tudi mariborski kaliber, ki si je s pomočjo dobrih družinskih zvez zagotovil zelo lagoden življenjski stil.
Obiska turistov z Lonely Planetom v roki gostinsko osebje tukaj doslej ni detektiralo. »Jaz še nisem nobenega videla, mogoče so v hostlu,« je domnevala natakarica Eva. Čudno. Kje so torej, kam hodijo? Mogoče na lokacije, ki so v vodniku označene kot »top choice« (naj izbor). V tem izboru se je Žmavc znašel v vrsti s Prešernovim trgom, ljubljanskim gradom, NUK in cerkvijo sv. Nikolaja.
»Ne, doslej mi še noben turist ni rekel, da je k nam našel zaradi Lonely Planeta,« nas je razočaral Luka Pucher, mlada vodstvena moč pri Žmavcu. »Jih pa sem veliko pride s pomočjo (spletne strani in mobilne aplikacije op. p.) tripadvisorja. Prav danes sem prejel tripadvisorjevo plaketo odličnosti za leto 2014.«
Tudi Pucher ni vedel, kako visoko Ljubljano letos ceni ameriški vodnik. Da se mestna oblast zdaj hvali z njim, se mu zdi dvolično. »Po prsih se tolčejo, ker ima Ljubljana tako živahen večerni in nočni utrip, po drugi strani pa uničujejo Prulčka in BiKoFe,« je ogorčen. »Morali bi bolj podpreti gostince, saj se gostje tudi zaradi nas tukaj počutijo tako dobro.«
Zatem je bilo treba iti na vse ali nič. Prevedeno iz mariborščine to pomeni, da se je bilo treba povzpeti na ljubljanski grad. Pogled z njega je opominjal, da je od prvega in doslej edinega obiska preteklo veliko vode po Ljubljanici. V otroški spomin zapečeno veduto prestolnice so se namreč zdaj vrinili neki črni nebotičniki in druge arhitekturne tvorbe, kot je tista hecna stožiška školjka.
Izkušenemu popotniku so zmeraj sumljivi gostinski lokali na najbolj eminentnih mestnih atrakcijah. Praviloma so to pasti za turiste: hrana je podpovprečna, cene pa nadpovprečne. Ne v Ljubljani, pravi Lonely Planet. Gostilna Na gradu je »top choice«. Kam torej gre na obrok lačen uporabnik vodnika, če ne sem, sem utemeljeno domneval.
Jankoviću je delalo kling kling
Bežen pogled po zasedenih mizah je dajal malo upanja. Še bolj me je spravil v slabo voljo natakar Jaka. »Občasno videvam turiste, da na mizo odložijo tak vodnik, a mi doslej še noben ni rekel, da je k nam prišel zaradi tega, kar je prebral v njem,« je razložil. Kaj piše v Lonely Planetu, Jaka ni vedel, zato sem mu prebral hvalnico in ga prosil za račun.
Med čakanjem sem pri sosednji mizi opazil francosko govoreča gosta, ki sta tudi prišla na kosilo. In tedaj se je zgodilo: eden je iz torbe potegnil Lonely Planet – Slovénie. »Vaju iščem!« sem ju presenetil s frontalnim napadom. Informacija, da se pravkar nahajata v drugi najboljši evropski turistični destinaciji leta 2014, ju je opazno razveselila.
»Lonely Planet je nepremagljiv v izboru krajev, ki jih je obvezno treba obiskati. Zato sva že šla v Posočje, v Bovec in je res bilo čudovito,« je povedal Fabian Chapot. Domneva, da sta se za grajsko gostilno odločila zaradi priporočila vodnika, se je izkazala kot točna. Philippe Curchod se je med klepetom čudil, da sta med njunim pohajkovanjem po Sloveniji doslej srečala toliko nasmejanih ljudi. »Tega v Franciji ne vidiš,« je pripomnil. Zakaj ne? »Ne vem,« je odvrnil Chapot. »Vprašajte jih. Midva sva iz Švice.«
Po slovesu je bil čas za razpredanje o prihodnjih mikavnostih Ljubljane, zaradi katerih bo nekoč morda še višje kotirala na evropski turistični borzi. Jakil, naš ljubljansko-mariborski tolmač, se ta čas navdušuje nad prostorskim razvojem ob Ljubljanici in Gradaščici, z načrtovano revitalizacijo Špice, ureditvijo pristanišča in odpiranjem rečne transverzale, ki bi omogočila plutje tja do Barjanske ceste in celo do Črne vasi. Da je razcvet rečnega turizma samo vprašanje časa, je prepričan tudi Tomo Zupančič, predsednik Društva rečnih kapitanov Ljubljana in ustanovitelj podjetja Rečni transport. »Ko sem župana Jankovića prvič peljal po Ljubljanici, mu je začelo kar delati kling kling, kot v blagajni,« se je med sprehodom skozi mestni park Rakova jelša spominjal Zupančič. »Če hočemo biti urbani, moramo imeti tudi razvit rečni promet, še posebej ker je Ljubljanica idealna za turistični prevoz, saj je imela Ljubljana za razliko od večine srednjeveških mest obzidje ne obeh bregovih. Zdaj ti pogled z reke nudi nekaj svetovljanskega, nekaj lepega. To moraš kdaj opazovati z večje oddaljenosti.«
Res je. Ljubljana se je dejansko izkazala kot evropski biser, če si redni obiskovalec zna ustvariti zadostno kritično distanco. A to ni enostavno. Če bi se dalo prestolnico videti tudi iz Maribora, bi me njena lepota mogoče slepila kot sonce.
