Miklavž je prinašal sadje, orehe, šibe, tu pa tam kakšne sladkarije ali pecivo in le izjemoma igrače, božič pa je bil pred kapitalizmom namenjen družinskemu druženju ob kulinaričnih dobrotah in le redko obdarovanju. Največje darilo na podeželju pa tudi v mestu je bil obisk kolednikov, ki so blagoslovili hišo in posestvo, zapeli kakšno tradicionalno pesem in v zameno dobili dar v obliki hrane ali denarja. V težkih časih je imel decembrski praznični čas še posebej pomembno vlogo, saj so ljudje lahko pozabili na vsakdanje tegobe. Tako je Fran Milčinski leta 1914 na začetku prve svetovne vojne v svoj dnevnik zapisal: »Božič, ki smo dvomili, kak bo, se je dobro odnesel. Božično drevo, izobilje igrač. Rekli smo, da ne rozin in mandljev. Pa so bile potice bolj namazane nego kadarkoli. Še dateljni, posušeno sadje, krahmandeljni so prišli na dan.«
Po vojni se je praznovanje začelo postopoma spreminjati in postajalo vedno razkošnejše. Že leta 1925 se je časopis Slovenski narod zgražal nad modernizacijo in izumiranjem starih šeg, lahko preberemo v zborniku Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju. »Kje še vidimo dandanašnji čas kolednike? Namesto starih običajev so nastopile nove konvencionalne družbene forme, forme, prilagojene zgolj za zunanjost, brez srca, brez duše,« so zapisali. A vsi se niso strinjali s tem, ampak so občudovali novo praznično podobo prestolnice, ki se je že takrat prelestno svetila v božično-novoletnem okrasju. Za piko na i so v dvajsetih in tridesetih začeli postavljati tudi veliko smreko, ki je sprva stala na Prešernovem trgu, kasneje pa tudi na vhodu v park Tivoli. »Že novembra se je Ljubljana spremenila, vsa je zasijala v rdečih lučkah, igrače so bile razstavljene. Prekrasno!,« je med vojnama strnila pesnica in igralka Mila Kačič. Pri srcu so ji bili tudi detajli, kot je okrasitev izložb s smrekovimi vejicami, tu in tam potresenimi s snegom iz žagovine ali starih žemelj.
»Pridite k nam na štruklje!«
Darilo, predvsem za od nekdaj gurmansko naravnane Ljubljančane, je bila tudi prvovrstna kulinarika. »Življenje meščanov se je začelo usmerjati pod taktirko gospodinj, ki so prevzele doma diktaturo. Možje imajo zdaj besedo samo še, ko je treba poseči v žep. Prav za prav tudi tedaj najraje molče,« je leta 1938 menjavo vlog v času praznikov opisal Slovenski narod. Tradicionalno so v prestolnici za božič gospodinje na mizo postavile polenovko, imenovano tudi štokfiš, s krompirjem in dušenim kislim zeljem, mušelne – ponaredek jakobove pokrovače z mesom v školjčni lupini, štruklje in potice raznih vrst. Leta 1868 je bil kot ena prvih avtohtonih jedi pri nas v slovenski kuharici omenjen sladki ljubljanski štrukelj, pogosto pa se je praznično vabilo gostiln glasilo kar: »Pridite k nam na štruklje!« Zanimivo zgodbo skriva tudi zmajeva potica z bučnimi semeni, polžasto zavita in spečena v tradicionalni obliki povitice. Naredila naj bi jo gospodinja mestnega vinskega trgovca, ki ni maral luknje v sredini in je zaradi tega gospodinji grozil, da jo bo priporočil ljubljanskemu zmaju. Po devetih dneh razmišljanja naj bi se prav z ozirom na zavit zmajev rep in značilno zavito hojo svojega gospodarja, ko je pokušal preveč vina, spomnila te tradicionalne oblike in zapolnila luknjo.
V knjigi Jedi za božič lahko preberemo, da številni avtorji kot eno od značilnosti Ljubljane in njenih prebivalcev opisujejo »čezmerno pretiravanje z jedmi in pijačami«. Tudi žlahtna kapljica jim tako nikoli ni bila tuja. Zanimiv je podatek, da je mesto leta 1792 imelo 162 gostiln, kar je pomenilo kar eno gostilno na 60 prebivalcev, še po prvi svetovni vojni pa se je ponašalo z 290 lokali, enim na 183 prebivalcev. Knjiga postreže tudi s podatkom, da so meščani leta 1805 zvrnili kar 56.000 bokalov žganja in 84.000 litrov vina.
Novi sistem, novi dobri mož
Po vojni so se navade, zlasti v prestolnici, zelo spremenile, v ospredje pa je stopila nova figura dedek Mraz, vzeta iz Rusije za ideološke potrebe, ki pa se je vseeno nepozabno vtisnila v zavest povojne generacije. Polhovka, siva brada in svetel, izvezen plašč so bili njegovi prepoznavni znaki, ki jih je oblikoval slovenski slikar Maksim Gaspari. »Dedek Mraz je bil ustvarjen in ni nekaj, kar bi v našem prostoru poznali iz davne preteklosti. Je kot odgovor na sovjetizacijo življenja pri nas,« je pojasnila direktorica Slovenskega etnografskega muzeja dr. Bojana Rogelj Škafar. Po ljubljansko naj bi prihajal kar izpod Krima, v srce otrok pa se je vtisnil predvsem s sprevodi po mestu. »Otroci so nas čakali pred vrati in veselja ni in ni bilo konec,« se je spominjal ljubljanski dedek Mraz iz leta 1952. Praznovanje božiča se je predvsem v mestu v tem času dogajalo zelo naskrivaj, ljudje, ki so ga obhajali, pa so bili v nemilosti oblasti, ki ni dopuščala vidnega prakticiranja religioznih čustev. Božične smrečice so zato pred 26. decembrom prodajali kar na črno po ljubljanskih vežah.
»Osamosvojitev je prinesla ponovno oživljanje in praznovanje tradicionalnega božiča,« je nadaljevala Rogelj-Škafarjeva. Tudi ta pa se je v Sloveniji prilagodil novi ideologiji kapitalističnega sistema in vsaj delno postal praznik potrošniške mrzlice. Dvema dobrima možema se je pridružil še tretji – Božiček, ki je izskočil kar neposredno iz televizije, natančneje reklame za kokakolo. Slovenci so ga še v devetdesetih bolj povezovali s to ameriško korporacijo kot pa z božičem in nasploh je »v tem času vladalo veliko zmede na tem področju«, lahko preberemo v zborniku Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju. A slovenski otroci so po mnenju Rogelj-Škafarjeve zelo srečni, saj imajo danes kar tri obdarovalce. V omenjenem zborniku piše tudi: »Iz pogovorov z Ljubljančani dobimo občutek, da so jo po letu 1960 najbolje 'odnesle' družine, ki so v svojo družinsko tradicijo vnesle vse elemente decembrskih praznovanj. Če Miklavžu, božiču in dedku Mrazu dodamo še praznovanja v službah in šolah, dobimo zametke 'veselega decembra', čeprav s tem morda nekoliko bolj potrošniško in manj družinsko obarvanega prazničnega meseca.« A pri kritiki novodobnega potrošniškega duha ne smemo pozabiti na osnovni namen in simbolni pomen obdarovanja. »Skozi obdarovanje se po eni strani izraža naklonjenost, po drugi pa neka recipročnost. Če darujem, pričakujem nekaj v zameno ali pa je prisotna želja po izražanju čustev, pripadnosti, sodelovanju. Obdarovanje zato predstavlja družbeno vezivo. Skozenj se vzpostavljajo socialni stiki, znotraj družinskega kroga pa se vezi in naklonjenost še bolj utrjujejo,« je zaključila direktorica etnografskega muzeja.
