Ljubljančanom je skozi tisočletja življenja v močvirju med prsti zrasla pregovorna plavalna kožica in od Emone naprej so vedno znova iskali in urejali plavalne površine. Če boste vprašali katerega koli Ljubljančana, da le ne bo premlad, kako je preživljal poletja, vam bo vsak povedal svojo zgodbo.
Premožni meščani so se radi pokazali na Iliriji in kasneje na Koleziji, bolj sproščeno in domače je bilo vse do časa po drugi vojni na Ljubljanici, predvsem na Špici, priljubljeno je bilo tudi urejeno mestno kopališče na Livadi. Zgornji Šiškarji so medtem hodili na Ježico, kjer so bili že pred desetletji urejeni manjši zunanji bazeni. Sava pod črnuškim mostom je bila zbirališče tistih, ki so si bolj od plavanja želeli sončenje. »Spomnim se, kako so mame v soboto zjutraj zapakirale hladilne torbe, v katerih so bili seveda dunajski zrezki, in se z otroki odpravile na mestni avtobus in proti Ježici. Kar je zanimivo, ker smo živeli v središču mesta in v bližini urejenih bazenov. Ob Savi je medtem ležalo truplo do trupla in tudi voda ni bila najbolj čista,« se smeji dr. Mojca Šorn z Inštituta za novejšo zgodovino.
Trenirali v hladni vodi
Novo dimenzijo je prineslo športno plavanje. Zgodovinar dr. Tomaž Pavlin z ljubljanske fakultete za šport poudarja, da je bila Ljubljana v začetku 30. let prejšnjega stoletja korak pred soseščino, saj je vizionarski inženir Stanko Bloudek projektiral in v veliki meri tudi financiral sodoben olimpijski bazen Ilirijo. Tam je nekoliko kasneje plavala tudi danes 82-letna Marija Kit, nekdanja državna rekorderka na 400 metrov prosto. Kitovo so starši med vojno vpisali na tečaj, kjer se je sploh naučila plavati in pri tem očitno pokazala precej talenta, saj je že leta 1945 začela resno trenirati, leto kasneje pa tudi tekmovati. Treningi so bili takrat zelo drugačni. »Ilirijo je ogrevalo samo sonce, tako da tudi sredi poletja voda ni imela več kot 21 stopinj. Aprila, ko smo začeli, jih je imela 15. Skočil si notri, preplaval dolžino in šel ven. Da sploh ne omenjam, da smo se aprila, ko bazen uradno še ni bil odprt, kopali v vodi še iz lanske sezone,« se v smehu spominja mladosti. Včasih so trenirali tudi v Vevčah, kjer se je v manjši, takrat 33-metrski bazen stekala topla odpadna voda, ki je pred tem ohladila stroje papirnice.
Ko povprašam o kopalni modi, se Kitova zahihita. »Začela sem z volnenimi kopalkami, potem pa je plavalni klub dobil od Pletenine balo trikoja, iz katerega smo dekleta nato sama šivala kopalke. Prve v Jugoslaviji smo imele takšne kopalke, in kamor koli smo prišle, so nam vse, razen tistih, ki smo jih imele na sebi, pokradli! Po vsaki tekmi smo morale šivati nove.« Zanimiva je tudi zgodba o gostovanjih. Sogovornica se živo spominja, kako so na tekme odhajali s kamionom, v katerega so namestili lesene klopce. »S sabo smo vedno imeli tudi tri člane Adamičevega orkestra, saksofon, bas in kitaro, in povsod priredili zabavo s plesom. Z vstopnino smo zbrali nekaj denarja, da smo lahko šli na naslednje tekmovanje.«
V Tivoliju načrtovali olimpijski bazen
Plavalno tradicijo je v družini Kit nadaljeval sin Gregor, danes generalni sekretar plavalnega kluba Olimpija, ki je v 60. in 70. letih tekmoval, nato pa vse do pred kratkim delal kot trener. V njegovem času je bilo daleč najbolj priljubljeno kopališče Kolezija. Zgodba o njenem propadu je znana, da bi se lahko tam spet kaj resnega razvilo, pa Kit ne verjame. »Odkar bazen ni več funkcionalen, sploh nisem bil tam, preveč bi me bolelo gledati kraj, kjer sem preživel vso mladost, v takšnem stanju.«
Nič manj boleče ni zanj stanje plavalnih površin v Ljubljani na sploh. V Tivoliju je prostorska stiska nevzdržna. Pokojni oče Kit, ki je bil v začetku 70. let v organizacijskem odboru za gradnjo pokritega bazena, je razočaran odstopil, potem ko so namesto olimpijskega bazena raje zgradili manjšega, 33-metrskega, prostor, ki je ostal, pa namenili dobičkonosnejšim dejavnostim. Gregor je prepričan, da bi bila najhitrejša in najcenejša možnost podaljšati obstoječi bazen čez trenutno kotalkališče in ga opremiti s premično streho. »Problem je, da imamo tako blizu Ilirijo in je vsa pozornost vedno usmerjena tja. Temeljnih kamnov imajo že celo vrsto. A iz tega najbrž nikoli ne bo nič,« skomigne. Ilirija je namreč spomenik kulturnega pomena in v tak objekt je težko, če že ne praktično nemogoče, radikalno posegati. »Pa bi mesto potrebovalo ne enega, ampak dva pokrita olimpijska bazena,« poudarja Kit, že kar nekoliko resigniran, saj so se skozi desetletja vsi počasi privadili na dejstvo, da Ljubljana na tem področju caplja daleč za periferijo.
