Čeprav nakupovalna središča na obrobju mesta v resnici nikoli v letu ne samevajo, se pred prazniki in med njimi zdi, kot bi se tja prestavilo gravitacijsko težišče zemlje. Ceste so ohromljene, parkirišča polna do zadnjega prostorčka. Ob vstopu v naključno izbrano meko potrošništva tako nevajenega obiskovalca šokirajo agresivne luči in kakofonija posladkanih božičnih napevov. Vsrka ga mravljišče ljudi, ki, tako se zdi, hodijo hitreje in bolj odločno kot zunaj v prostrani divjini neskončnih možnosti. Tukaj se možnosti zdijo obvladljive: trgovina s sladkarijami, trgovina z oblačili, trgovina z igračami, supermarket. Cilj je jasen in preprost: nakupiti vse (ne)potrebno.
Otroci, naše bogastvo
»Ne maram nakupovanja,« je dejal Boštjan, ki se je v ljubljansko središče nakupov pripeljal iz Maribora. Pa ne po darila, ampak po skrbno izbran material za novoletne čestitke. »Kljub temu se za praznike obdarujemo, če nič drugega, je treba zaradi otrok. Otrokom težko razložiš, zakaj naj oni ne bi dobili daril, če jih vsi njihovi vrstniki dobijo.« Praznično obdarovanje materialne narave tako pravzaprav dojema kot obliko družbenega pritiska. Moraš, ker to pač počnejo vsi – čeprav tudi oni pod pritiskom okolice. In če se pri nakupovanju za ženo in prijatelje drži omejitev, ga pri darilih za otroke pogosto zanese. Kaj hočemo, prazniki pač.
»Sploh ne sprašujte, že tedne ne spim zaradi tega,« Ivanka, ki skupaj s sestro Angelco nekoliko poklapano sedi na klopci in zre v neskončne vrste ob blagajnah v supermarketu, zakrili z rokami, ko jo pobaramo o razsežnostih njenega nakupovalnega seznama. Prekinemo ju namreč ravno med glasnim ugibanjem želja družinskih članov. »To je nemogoče,« vzklikne Ivanka, »imam pet vnukov in vsi hočejo darila za Miklavža, za Božička in za dedka Mraza! Najmlajši, ki seveda verjame v vse tri, si je zdaj zaželel bobne. Pomislite, bobne!« Včasih je nosil samo Miklavž, a še ta bolj skromno, zdaj pa otroci že od začetka novembra gledajo letake in reklame, ki v njihovih glavah prižigajo alarme ob bližajoči se sezoni daril. Tega je čisto preveč, vztrajata, in vsako leto je huje!
Kdo še potrebuje dedka Mraza, če ta nima daril
»Neverjetno je, kako razvajeni so otroci,« podobno opaža tudi Anita, ki je že dolga leta vzgojiteljica v vrtcu. »Starši jih zasipavajo z najrazličnejšimi materialnimi dobrinami, s čimer drobne pozornosti ob praznikih povsem razvrednotijo. Te dni nas bo v vrtcu obiskal dedek Mraz. A če je bil to pred desetletjem vrhunec leta in so malčki žarečih oči sprejemali bombone, bradatega moža dandanes komajda še opazijo.« Sama je odločno proti materialnemu obdarovanju, za praznike gredo z družino raje v hribe ali plavat, ker se jim zdi bistveno, da skupaj preživljajo čas in se imajo fino. »Nepotrebno potikanje po nakupovalnih centrih naravnost sovražim, izmuči me. Danes sem prišla samo po nekaj stvari, ki jih potrebujemo, ne po darila. Lažje pretečem maraton kot pa tukaj preživim popoldne!« se zasmeje.
A vprašanje je, ali bo Aniti uspelo vztrajati pri svoji drži, tudi ko bo čez nekaj let postala babica in vnuki ne bodo hoteli razumeti, zakaj sicer tako zelo radodarni možje do njih niso radodarni. Po drugi strani lahko logiko uklanjanja tovrstnim pritiskom hitro privedemo do absurda, opozarja Matej, ki darila – kot očitno vsi drugi – deli predvsem v izognitev morebitnim družbenim sankcijam neobdarovanja. »Najbolj preprosto bi bilo, če bi dal družino in prijatelje kar na trajnik. Ali pa če bi vsak kar na Kickstarterju objavil svojo željo, prijatelji pa jo tam podpremo.« Slepo ugibanje pod pritiskom namreč pogosto ne rodi (užitnih) sadov. Sploh, če je to način, da se odkupiš za minulo leto pomanjkanja časa in pozornosti.
