Če se je Slovencem v 19. stoletju večinoma uspelo uveljaviti s pomočjo univerzitetne diplome, je bil Ivan Hribar eden redkih, ki jim je to uspelo s premoženjem, pojasnjuje zgodovinar dr. Igor Grdina. Njegovo izobraževanje namreč ni potekalo povsem gladko, pa ne zato, ker ne bi bil brihten, nasprotno, bil je med najboljšimi učenci v razredu, ampak zaradi, kot je temu rekel sam, narodnostno obarvanih incidentov. Tako iz nižje gimnazije v Ljubljani kot tudi višje v Novem mestu je zaradi slovensko-nemških trenj kar sam izstopil in ostal brez dokončane formalne izobrazbe. Njegova vedoželjnost je ostala nepotešena, zaradi česar je knjige naravnost požiral in se med drugim sam naučil deset jezikov.
Karierno pot je Hribar, ki bi ravno danes praznoval rojstni dan, začel v češki banki Slaviji. Grdina pravi, da je imel v začetku, kakšnih deset ali dvajset let, precejšnje dolgove, saj v družini niso bili premožni in če je želel uspeti, je moral tvegati – kar pa se mu je sčasoma tudi obrestovalo. Hribar po službovanju v Pragi, Brnu, na Dunaju in v Trstu postane ravnatelj ljubljanske izpostave, v zgodovino pa se vpiše tudi kot soustanovitelj Mestne hranilnice ljubljanske in Ljubljanske kreditne banke. Domače lastništvo bank seveda pomeni lažje financiranje domačega podjetništva in prav to je bil njegov cilj – vsaj delna osvoboditev vezanosti na nemške denarne zavode.
Oče moderne Ljubljane
Ivan Hribar je še danes najbolj znan kot izjemen ljubljanski župan, ki je na temeljih takratnega provincialnega mesteca, razrušenega v uničujočem potresu leta 1895, začel graditi moderno prestolnico Slovencev. Njegov sodobnik Ivan Tavčar je takrat dejal, da iz dolge vasi poskuša ustvariti velemesto. »Ljubljana je bila glavno mesto Kranjske, a težko si je bilo predstavljati, da bi lahko postala center slovenstva. »Največje slovensko mesto je bil precej bolj kozmopolitski Trst,« pojasnjuje Grdina. Dr. Janez Polajnar iz Mestnega muzeja Ljubljana dodaja, da so bile okoliščine za to, da se Hribar, sicer zagotovo sposoben in podjeten, vpiše v zgodovino, idealne. »Če bi prevzel županovanje od nekoga, ki je mesto zelo dobro uredil in vodil, njegova vloga ne bi prišla tako do izraza. A dobil je zrušeno mesto, potrebno obnove in modernizacije.«
Mestni svet ga je imenoval za župana, potem ko se je Peter Grasselli leta 1896 svoji funkciji odpovedal. Hribar se je obnove lotil preudarno: navdih je črpal iz drugih mest, ki jih je obiskal na svojih številnih potovanjih, predvsem pa zlate Prage. Po njenem vzoru je želel ustvariti belo Ljubljano. Bil je glavni pobudnik izgradnje vodovoda in kanalizacije, elektrarne in s tem elektrifikacije mesta, ki je takrat premoglo le plinarno, pa tramvaja kot prvega organiziranega javnega prevoza v Ljubljani. Urbanistu Maksu Fabianiju, takrat umetniškemu svetovalcu prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je zaupal nalogo ureditve urbanističnega razvoja mesta, s čimer so se na zemljevid vrisali novi mostovi, palače, bolnišnice, ljudska mestna kopalnica, nove šole, med njimi tudi prva dekliška. Postavil je tudi vrsto monumentalnih spomenikov, med njimi Prešernovega na osrednjem trgu, ki je klerikalno srenjo precej vznemirjal zaradi razgaljenih prsi muze ob njem.
Dr. Peter Krečič v zborniku Homo sum piše, da Hribarja pri popotresni graditvi najbrž niso vodili nobeni posebni vizionarski graditeljski motivi, pač pa prej higienski (Ljubljana takrat postane najbolj zdravo mesto v monarhiji), politični, gospodarski, prosvetni in socialni, domala vsi pa so izhajali iz ideje o suverenosti slovenskega naroda, potrebe po njegovi emancipaciji in boljši gmotni situiranosti. V duhu narodne ozaveščenosti je tako uvedel tudi slovenske ulične table, obvezno učenje slovenščine v srednjih šolah in uradno rabo slovenščine v mestnih uradih.
Kontroverznost
Z današnjega vidika je bil Hribar tudi precej kontroverzna oseba, a kot opominja dr. Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja Ljubljana, so bili tedanji kriteriji sprejemljivega povsem drugačni od današnjih. Protikorupcijska komisija bi se danes denimo spravila ob njegovo hkratno županovanje in ravnateljevanje na banki, na dejstvo, da je vilo Zlatico za njegovo hčerko gradil mestni hišni arhitekt, pa da je v zahvalo za posel izgradnje elektrarne od Siemensa (ki je gradil tudi infrastrukturo za tramvaj) prejel čudovit lestenec, ki, mimogrede, še vedno visi v mestni hiši. »Korupcija je bila seveda prisotna tudi takrat, a je bila drugače definirana in tudi dojeta. So mu pa kljub temu očitali, da mu je ob številnih priložnostih zrasel trebuh,« še dodajata sogovornika iz Mestnega muzeja Ljubljana.
Precej zgražanja je sprožalo tudi njegovo zasebno življenje. Njegova prva žena, po narodnosti Čehinja, s katero je imel sina, je bila duševno bolna. Če bi bilo to mogoče, bi se najbrž ločila, kar pa takrat ni prišlo v poštev, pripovedujejo sogovorniki. Z drugo, Marijo, ki naj bi bila po nekaterih informacijah celo družinska služkinja, je imel nezakonsko hči Zlato, za katero pa je – povsem nezaslišano za tisti čas – tudi skrbel. Ko je prva žena umrla, se je z Marijo poročil in skupaj sta ostala vse do konca.
Županskega položaja so ga stali septembrski (protinemški) nemiri leta 1908, ker se nanje domnevno ni ustrezno odzval, zaradi česar je vlada nad demonstrante poslala vojsko. V nasilju sta Rudolf Lunder in Ivan Adamič (od tod Adamič-Lundrovo nabrežje) izgubila življenje. Hribar, po 14 letih na čelu mesta izvoljen za nov mandat, leta 1910 ne dobi potrditve cesarja, zato takrat užaljen zapusti tudi mestni svet. Kot piše Irena Žmuc, je bil v ozadju najbrž strah monarhije, ki je gorečega Slovenca z resnimi načrti o povezovanju slovanskih narodov dojemala kot grožnjo in ga zato želela spraviti s poti. Tudi zato ga med prvo vojno kazensko preženejo v avstrijski Abtenau.
Tragičen konec
Politično aktiven je ostal tudi po vrnitvi domov: najprej kot prvi poslanik na Češkoslovaškem, kjer skrbi za več kot zgledne prijateljske odnose, nato pokrajinski kraljevi namestnik za Slovenijo, leta 1929 postane član tedanjega vrhovnega zakonodajnega sveta v Beogradu, v 30. letih pa ga kralj Aleksander imenuje za senatorja.
Njegovo življenje se konča tragično. Potem ko vse svoje moči usmerja v združevanje Slovencev, ga leta 1941 stre odločitev o pristopu k trojnemu paktu, kapitulacija in posledično razkosanje Slovenije. Nekaj dni za tem, ko italijanska vojska okupira Ljubljano, takrat 90-letni starec napiše poslovilno pismo in s Prešernovimi poezijami v žepu zakoraka v Ljubljanico. »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim solncem sužni dnovi,« zapiše v slovo.
»Hribar je bil izjemno kompleksna figura,« poudarja Vurnik, »zelo težko je zaobjeti njegov celoten opus in življenjepis. Predvsem pa gre za pomembno politično osebnost, ki jo je, mogoče še bolj kot je to običajno, potrebno razumeti znotraj časovnega okvira, v katerem je živela in delovala.«
