»Ljubljana s svojimi četrt milijona prebivalci je po velikosti primerljiva z malo večjimi podeželskimi središči tako razvite zahodne kot manj razvite vzhodne Evrope,« v predlogu strateškega prostorskega načrta ocenjujejo na Mestni občini Ljubljana. A kljub tej primerjavi je naša prestolnica glede na število prebivalcev v Sloveniji ravno prav velika. Po zadnjem štetju je imela Ljubljana 282.994 prebivalcev oziroma približno 13 odstotkov vseh prebivalcev v Sloveniji, kar se sklada z evropskim povprečjem.
Ideje, da bi Ljubljana kdaj imela pol milijona prebivalcev, se zato geografu dr. Dejanu Reberniku s filozofske fakultete ne zdijo realne. »Okolje bi sicer preneslo tako velikost, a ne bi bila smiselna, saj bi pomenila še večjo centralizacijo. Že sedaj ni optimalno, da je kar 200.000 od 800.000 delovnih mest v državi lociranih v prestolnici,« je pojasnil Rebernik in dejal, da na demografske spremembe vpliva veliko dejavnikov. In kateri so bili nekateri dejavniki, ki so Ljubljano pripeljali do tega, da je največje slovensko mesto in hkrati ekonomsko, kulturno ter politično središče države?
Ljubljančani so znali dobro pristaviti svoj lonček
Vrnimo se v prva stoletja našega štetja. Čas preseljevanja ljudstev je s seboj nosil nemir in nestabilnost, današnje območje Ljubljane pa je bilo zaradi svoje lege na nenehnem prepihu različnih vpadov, zato se večja stalna naselbina v tistem času ni razvila, je povedal Martin Horvat iz Mestnega muzeja Ljubljana. Slovani so se sprva raje kot v Ljubljano naseljevali na območjih, ki so bila v zavetju, kot sta bila Bled in Kranj. Zato ni presenetljivo, da je bil zgodnjeslovanski Carnium oziroma Kranj v tistem času bistveno bolj razvit kot Ljubljana. Šele ko so se prenehali madžarski vpadi in so se razmere v približno 10. stoletju umirile, se je začela ekspanzija Ljubljane, pove Horvat.
Če je bila prej lega Ljubljane tista, ki je onemogočala nastanek stalne naselbine, je bila po ustalitvi narodov ključ do razcveta Ljubljane. Takratni prebivalci so znali odlično izkoristiti trgovsko pot med vzhodom in zahodom, ki je tekla skozi Ljubljansko kotlino, in zaslužili predvsem z mesom in živalskimi kožami. »Takratni Ljubljančani so uspešno pristavili svoj lonček,« pripoveduje Horvat. Ljubljana je do 13. stoletja, ko je dobila mestne pravice, ne samo dohitela, temveč celo prehitela Bled in Kranj. »Celo v takratnem evropskem merilu je bila Ljubljana precej veliko mesto,« zatrdi Horvat. S pridobitvijo mestnih pravic sta se po Horvatovih besedah med tamkajšnjimi prebivalci že utrdili tudi mestna identiteta in zavest o pripadnosti mestu.
Nekoliko pozneje je Ljubljana (takrat Laibach) postala tudi glavno mesto dežele Kranjske pod habsburško oblastjo. A v tistem času Ljubljana ni bila niti približno center slovenstva. To identiteto je začela dobivati šele v prvi polovici 20. stoletja, ki ga je preveval duh prebujanja narodne zavesti. Takrat so v Ljubljani ustanavljali pomembne kulturne ustanove, kot so univerza, akademija znanosti in umetnosti in filharmonija, ki so mestu dajale pomen kulturnega in političnega središča Slovencev, je razložil Horvat.
Srednjevaški razcvet Ljubljane ni trajal v nedogled. Med 15. in 16. stoletjem so mesto napadali Turki. Zaradi nove nevarnosti so se prebivalci strnili znotraj mestnega obzidja, kar je zavrlo rast prebivalstva. Ravno stagnacija zaradi nemira, ki so ga v naše kraje vnesli turški vpadi, je po Horvatovem mnenju eden izmed pomembnih razlogov, ki botrujejo današnji relativni majhnosti Ljubljane. Šele ko so Turki nehali napadati, se je rast prebivalstva v Ljubljani lahko nadaljevala, saj so se ljudje ponovno začeli naseljevati zunaj obzidja, je povedal Horvat. Ko so mestne oblasti konec 18. stoletja naročile rušiti mestno obzidje, so mestu omogočile prostor za nadaljnji razvoj in povezovanje s takratnimi predmestji.
Po drugi svetovni vojni prebivalstveni bum
Pri demografskem razvoju Ljubljane pomemben mejnik igrata tudi prva in druga svetovna vojna. Geograf Rebernik pove, da sta prva svetovna vojna in čas po njej močno upočasnila rast števila prebivalcev v Ljubljani, kar je po njegovem mnenju posledica vojne in politične nestabilnosti. V tem obdobju je število prebivalcev v ljubljanskem predmestju, kamor so takrat sodila območja zunaj mestnega središča, a znotraj današnje obvoznice, prvič preseglo število prebivalcev v samem središču.
Že v času druge svetovne vojne in še toliko bolj v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih pa je število prebivalcev v Ljubljani občutno naraščalo kljub vojni in gospodarski krizi. Velik porast prebivalstva po vojni je bil po Rebernikovem mnenju posledica intenzivne gradnje stanovanjskih blokov, ki so spodbudili priseljevanje v Ljubljano ne samo iz Slovenije, temveč tudi iz drugih republik nekdanje skupne države. Migrantov iz drugih držav je bilo približno ena tretjina, preostalo pa so bili priseljenci iz manj razvitih predelov Slovenije, pravi Rebernik. Po štetju iz leta 1971 Ljubljana že preseže mejo 200.000 prebivalcev.
Industrijske obrate so odpirali tudi na podeželju
Čeprav je število Ljubljančanov v povojnem obdobju hitro naraščalo, je Rebernik opozoril, da je bila rast prebivalstva v Ljubljani zmerna v primerjavi s takratno rastjo mest, kot so Sarajevo, Beograd ali Skopje. To je bila posledica dejstva, da je Slovenija v nasprotju z drugimi republikami nekdanje Jugoslavije praktično edina dejansko izvajala koncept policentričnega razvoja. »Zavestno so zavirali rast Ljubljane,« je dejal Rebernik in pojasnil, da se je ravno obratno dogajalo v Makedoniji, kjer je bilo preseljevanje v Skopje na račun podeželja tako močno, da se je podeželje ponekod izpraznilo. »V Sloveniji pa so spodbujali razvoj drugih središč, tako da so tudi na podeželju odpirali industrijske obrate in ljudem dajali možnost, da so se zaposlili blizu svojega doma. Ljubljana je zato ostala relativno majhna in nikoli ni presegla 15 odstotkov prebivalstva Slovenije,« je pojasnil Rebernik.
In kaj našo žepno prestolnico čaka v prihodnosti? Dolgoročno in z gotovostjo je težko napovedati demografske spremembe, saj so odvisne od veliko dejavnikov, je pojasnil Rebernik. Pričakuje pa, da se bodo v prihodnjih letih v Ljubljano priseljevali prebivalci drugih krajev, ker je v prestolnici še vedno precej praznih in nedokončanih stanovanj ter stanovanj v stečajnih postopkih. Vsekakor pa bo Ljubljano hkrati še naprej spremljalo tudi izseljevanje v sosednje občine, zato bo prestolnica izgubljala ljudi, ljubljanska urbana regija pa se bo številčno krepila.