Kljub pretečim temnim oblakom, ki so se minulo sobotno dopoldne zgrinjali nad Mostecem, je na golih in zaradi dežja precej blatnih zaplatah, kjer so pred februarskim žledolomom že desetletja rastla mogočna drevesa, vrvelo. Med besede dobro razpoloženih prostovoljcev so se pomešali zvoki krampov in rovnic, ki so udarjali ob razmočena tla. Taborniki in gozdarji, ki smo se jim pri njihovi vseslovenski prostovoljski akciji Obnovimo slovenske gozdove pridružili tudi novinarji Dnevnika in k pogozdovanju priljubljenega ljubljanskega rekreacijskega središča povabili še naše bralce, so namreč pripravili šeststo mladih bukev, petsto smrek in okoli sto češenj, ki so čakale, da z našo pomočjo najdejo svoj prostor pod pobočjem Šišenskega hriba ter nadomestijo v žledolomu padla drevesa.
»Sadiko je treba posaditi v dovolj globoko jamico, jo zasuti in zemljo dobro potlačiti z rokami. Ob mladih listavcih je treba zapičiti še količek, da jih bomo našli tudi potem, ko se bodo razrasle robidnice in praprot, medtem ko smreke oznake ne potrebujejo. Češnje se sadijo v skupinah,« je tabornik v prepoznavni svetlo rjavi uniformi in z rutko okoli vratu hitel zamudnikom razlagati pravilen način sajenja mladih dreves. »Ena skupina je tukaj ob gostišču, dve sta že višje ob smučarskih skakalnicah. Tukaj si izberete sadike,« je pokazal na šop mladih dreves in še zadnje udeležence pogozdovanja napotil na izbrana območja.
»Vsakih nekaj sekund je močno počilo«
Vršilec dolžnosti direktorja Zavoda za gozdove Slovenije Damjan Oražem je z zadovoljstvom spremljal, kako kopnijo kupčki pripravljenih sadik in gole površine prekrivajo mlada drevesa: »Nad odzivom smo prijetno presenečeni. Na vseh sedemnajstih lokacijah so na pomoč priskočili številni prostovoljci, kljub temu da vreme ni idealno. Zasadili bomo okoli 28.000 dreves in čeprav bomo s tem nadomestili le majhen delček gozdov, ki jih je poškodoval žled, saj bi morali za celotno odpravo škode posaditi približno dva milijona in pol sadik, tudi s pomočjo te akcije sanacija slovenskih gozdov uspešno poteka in se bo v prihodnjih letih še nadaljevala.«
Tudi tabornik iz medvoškega roda dobre volje Tim Pavlič Vasiljevič je bil v soboto dobre volje. »Toliko nas je prišlo v Mostec, da bo pogozdovanje v dobrih dveh urah končano,« je delo na terenu ocenil tabornik, ki se še dobro spomni mrzlih februarskih dni, ko je drevje klonilo pod težko ledeno oblogo. »Stanujem blizu Mosteca. Ponoči je vsakih nekaj sekund močno počilo. Ko sem bil nato prvič po žledolomu v teh gozdovih, je bil pogled nanje res žalosten,« se spominja tabornik.
Smreke, bukve in češnje
»Veste, kdaj je najboljši čas za sajenje dreves?« med kopanjem luknje za novo sadiko nekoliko hudomušno vpraša Jože Čanžek. »Pred dvajsetimi leti. Drugi najboljši dan je danes,« svojo odločitev, da se je skupaj z ženo Slavi pridružil jesenskemu pogozdovanju, pojasni Čanžek. Za akcijo sta izvedela iz Dnevnika in ker v soboto zjutraj ni deževalo, sta se odpravila proti Mostecu. »To je že najina tretja sadika, posadila pa jih bova devet. Devet, ker je to pravljično število,« še pove Čanžek in obljubi, da se bo v prihodnje večkrat vrnil v Mostec in preveril, kako rastejo »njegove« smreke.
Le nekaj metrov vstran je novo češnjo pravkar posadil sedemletni Aljaž. »To je že moja druga češnja. Moral pa sem skopati tri luknje, ker prva ni bila čisto pravilno skopana,« pove eden izmed najmlajših pogozdovalcev in zatrdi, da ga delo še ni utrudilo. »Preprosto je. Verjetno bom posadil še dve češnji.«
1200 mladih dreves
Prvih prizorov opustošenih gozdov se še vedno spominja geograf in okoljevarstvenik ter ambasador akcije Dušan Plut: »Ko sem videl te grozljive prizore gozda, se ni bilo težko odločiti, da je zdaj treba iz učilnice na teren in v akcijo.« In tokrat ni prvič, da je Plut priskočil na pomoč pri pogozdovanju po katastrofi, ki je prizadela slovenske gozdove. »V začetku 90. let smo pogozdovali tista območja, ki so bila poškodovana zaradi onesnaženosti zraka z žveplovim dioksidom. Takrat je bil glavni povzročitelj človek, zdaj pa kombinacija naravnih in antropogenih vplivov,« je prepričan Plut. Mostec si je izbral, ker so pobočja Rožnika, pa tudi Mostec, njegovo priljubljeno sprehajališče, kamor se pogosto odpravi skupaj z vnučko. »Gozd in voda sta najlepša dota, ki jo lahko zapustimo zanamcem,« pristavi.
Po dobrih dveh urah je udarjanje krampov in rovnic potihnilo, še zjutraj gole zaplate pa so prekrivali številni količki, ki so označevali nova drevesa. Čeprav je bilo jesensko pogozdovanje končano, prostovoljci pa se bodo skupaj z gozdarji in taborniki na teren lahko vrnili spomladi, se je delo za številne gozdarje šele dobro začelo. »Ni običajno, da je v gozdovih hkrati toliko mladih dreves. Zanje je treba skrbeti tako dolgo, dokler gozdovi niso dovolj stari, da se lahko sami obnavljajo. V prihodnjih letih bo nega gozdov zato obsežna, veliko dela pa bodo imeli tudi lastniki gozdov, ki smo jim tokrat pomagali,« je sklenil Oražem.
