Veliko izginulih graščin, ki so se dvigale v srednjeveški Ljubljani, so nadomestile baročne palače. Nekaj jih je na svojih bakrorezih upodobil že baron Janez Vajkard Valvasor, pozneje pa so se jim pridružile še nove, večje in razkošnejše. A žal tudi mnogih izmed njih danes ne moremo občudovati. Imenitni Knežji dvorec, ki naj bi ga na mestu Narodne in univerzitetne knjižnice zgradili v dveh letih, je veliki potres leta 1895 tako poškodoval, da so ga morali porušiti. Prav tako tudi vicedomski dvorec Fištamija, ki je stal na mestu današnjega sedeža ljubljanske univerze.
Nasprotno je na mestnem obrobju več novejših grajskih stavb preživelo ujme časov, nakaže kljub vsemu bogato bero ljubljanskih dvorcev kastelolog in umetnostni zgodovinar dr. Ivan Stopar v knjigi Gradovi na Slovenskem. Med najstarejšimi in mogočnejšimi je renesančni dvorec Fužine, v katerem že okoli 20 let deluje Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Po Stoparjevih besedah je sicer arhitektura gradu že tako predelana, da komaj še slutimo njegovo nekdanjo veličino, vendar pa na drugi strani pisni viri iz preteklosti še dobro pričajo o podjetnosti prve in zadnje družine, ki sta v njem domovali.
Na izlet do Fužin
»Čeprav je bil grad zgrajen na ravnini, je bil razmeroma dobro zavarovan tudi pred morebitnim napadom, recimo kakšnega turškega kardela,« je ocenil zgodovinar dr. Branko Reisp, ko je v začetku devetdesetih letih pod drobnogled vzel zgodovino tega gradu. Toda po njegovem pisanju so ga bolj kot sovražniki oblegali meščani in obiskovalci glavnega kranjskega mesta. Slapovi na Ljubljanici so bili namreč ena najlepših naravnih zanimivosti ljubljanske okolice. Primerjali naj bi jih s slapovi Rena pri švicarskem Schaffhausnu, s seznama priljubljenih izletniških točk pa so izginili z umetno zgrajenim jezom in eno prvih slovenskih hidroelektrarn.
Tudi nemško ime Kaltenbrunn je, kot pojasni Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, grad Fužine dobil po hladnem studencu, ki privre na plan nedaleč od gradu. Iz samega imena tako ni mogoče slutiti, kdo je tisti, ki ga je dal v začetku 16. stoletja zgraditi, je pa to razvidno iz nad vhodom vzidane spominske plošče. Na njej je zapisana letnica 1557, zraven pa so trije grbi – na sredini Janeza Khisla in ob straneh njegovih žena. Vendar Janez je bil zgolj tisti, ki je graščino dokončal, v besedilu je kot pobudnik gradnje omenjen njegov oče Vid, ki je bil leta 1522 sprejet med ljubljanske meščane in s katerim se je začela zgodba o vzponu iz Bavarske priseljene rodbine Khisl.
Pomembni za slovensko besedo
Vid Khisl je bil eden prvih ljubljanskih industrialcev, ki je s pametnimi poslovnimi potezami hitro obogatel. Bistro se je povezal z Janezom Weilhamerjem, s katerim so trgovali daleč naokoli. Profesorica zgodovine in sociologije Barbara Žabota, ki je Khislove obravnavala v diplomski nalogi, piše, da je Vid Khisl med drugim kupil steklarno na Novem trgu, v kateri so muranski steklarji izdelovali beneško steklo, postavil je več mlinov na Ljubljanici, v lasti pa je imel tudi železarno, v kateri so izdelovali orožje in topovske krogle.
A to še ni vse. Poleg tega je bil Vid Khisl od leta 1527 do 1546 večkrat izvoljen za ljubljanskega sodnika in župana. Obenem je bil deželni odbornik, za njim pa je visoke naslove v deželni upravi in vladarjevi službi dosegal tudi sin Janez, o katerem Žabotova strnjeno zapiše: »Janez Khisl ni podedoval očetove trgovske vneme, temveč se je raje lotil premišljenih nakupov in menjave zemljišč, da bi zaokrožil fužinsko gospostvo.« Znan je tudi po tem, da je svoje domovanje okrasil s slikarijami najimenitnejših slikarjev, nad katerimi se je navduševal tudi Valvasor.
Zgodovinarji različno pišejo o tem, ali so Khislove zaradi njihovih zaslug res povzdignili v plemiški stan. Žabotova je predvidna, da ni dokazov o tem, medtem ko dr. Reisp piše, da so sredi stoletja dosegli viteški stan in prevzeli plemiški predikat von Kaltenbrunn. Ne glede na to pa nesporno drži, da so bili Khislovi vneti podporniki slovenske protestantske književnosti. Že Vid je bil predstavnik prve generacije protestantov na Kranjskem, še bolj pa je bil s Primožem Trubarjem, Jurijem Dalmatinom in Janezom Mandelcem povezan Janez. Odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi prve ljubljanske tiskarne in v reformatorskih tiskih so se mu večkrat zahvalili za dobroto.
Graščak pri šestindvajsetih
Ko so v začetku 17. stoletja umrli najpomembnejši člani družine Khisl, je grad Fužine, ki obsega najmanj 3000 kvadratnih metrov, doživel manjši padec. Od takratnega deželnega glavarja Janeza Ulrika Eggenberga naj bi ta prišel v posest jezuitov, ki so se menili le za dobiček. V gradu so imeli oskrbnike, ki so jim obračunavali dohodke, graščina pa je začela propadati, piše dr. Reisp, ki je črpal podatke pri Valvasorju.
Novo obdobje se je začelo s Fidelisom Terpincem, ki je leta 1825 pri komaj 26 letih grad kupil na dražbi za 42.000 goldinarjev. »Z njim je na gradu Fužine, podobno kot v času Khislov, spet delovala osebnost, ki se je ustvarjalno vključevala v pomembne gospodarske, politične in kulturne tokove,« poudari dr. Reisp in nadaljuje, da je Terpinc v Ljubljani in okolici ustanovil toliko novih obrtnih in industrijskih podjetij kot nihče pred njim in za njim. Pripadal je Bleiweisovemu krogu, leta 1865 je postal častni meščan Ljubljane in nato še kot prvi Slovenec namestnik kranjskega deželnega glavarja.
Terpinc je bil sin bogatega trgovca, ki je nadaljeval pot svojih prednikov. Dr. Reisp navede, da je grajske mline prenovil v sodobne mlinske obrate in začel z moko zalagati Ljubljano in okolico, deloma tudi Trst. Imel je velike zasluge za razvoj kmetijstva, kasneje pa se je bolj posvetil industriji. Znan je postal predvsem po svoji papirnici Vevče in tovarni za sukno in odeje, iz katere se je razvila Pletenina.
Po 433 letih celovita obnova
Fidelis in Fina nista imela otrok, sta pa posvojila Emilijo Garz, ki je razmeroma mlada umrla in fužinski grad so podedovale njene mladoletne hčere. Temu je sledilo gradu manj naklonjeno obdobje, saj je družba Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode, ki je grad kupila leta 1938, opremo in umetniške predmete kmalu razprodala. Nato je še italijanska vojska po drugi svetovni vojni za seboj pustila opustošene prostore, v katerih so kasneje zasilno uredili delavska stanovanja.
Propadanje se je končalo, ko je grad leta 1979 prevzel Arhitekturni muzej Ljubljana, in čez enajst let je dočakal prenovo po načrtih arhitekta Petra Gabrijelčiča.