»Vau, tale zvezek za geometrijo je iz leta 1962!« se je navdušila Lenka Vojnovič iz Slovenske filantropije, ko je na hitro ošinila vsebino škatel, ki so jih pridni prostovoljci zavzeto nosili po stopnicah z zaprašenega podstrešja. Nekaj nadstropij nižje na naslovu Cesta Dolomitskega odreda 11 so se migranti z vseh vetrov mojstrsko lotili odstranjevanja tlakov v garaži, ki bo v prihodnje dobila povsem drugo vsebino. Cilj je namreč v večstanovanjski hiši, ki je bila nekoč dom nekaj družinam, potem pa zatočišče brezdomcev in narkomanov, urediti učni center za migrante, prostovoljski center in svetovalnico za pomoč ljudem brez urejenega zdravstvenega zavarovanja.
Dve muhi na en mah
»Uh, zdaj je hiša v veliko boljšem stanju, kot ko smo prvič prišli. Odstranili smo cele vreče injekcijskih igel, bila pa je tudi že poplavljena,« razkrije Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije, ki je prva videla potencial v tej hiši, ko jim jo je Mestna občina Ljubljana predlagala, potem ko so zaprosili za nove, večje prostore od tistih na Poljanski cesti. A ker nimajo lastnih sredstev, so se najprej odpravili po pomoč na ljubljansko fakulteto za arhitekturo in začel se je skupnostni projekt prenove hiše, ki je v bližini azilnega doma, s katerim tesno sodelujejo.
Bodoči arhitekti so pri predmetu profesorja Aleša Vodopivca naredili načrt prenove, pri načrtovanju strojnih instalacij pa so se povezali z bodočimi strojniki z ljubljanske fakultete za strojništvo. Za oboje je to odlična priložnost, da dejansko spremljajo obnovo od papirja do končnega rezultata. »Navadno jih v okviru seminarja učimo le projektirati, v tem primeru pa smo jih najprej naučili projektiranja te hiše, potem pa so dobili priložnost, da še naprej sodelujejo pri izvajanju teh načrtov v praksi. Sicer v okviru prakse na gradbišču bolj opazujejo kot delajo,« je pojasnil asistent pri predmetu Gašper Medvešek, ki na delovnih akcijah tudi sam zaviha rokave.
V Afriki smo na podoben princip v sodelovanju z nevladnimi organizacijami že zgradili dve šoli, trenutno se gradi še ena v Indiji, doda druga asistentka Anja Planišček, pri nas pa je sistem gradnje tako zapleten in zbirokratiziran, da študentje težko pridejo zraven. »Tam v osmih tednih zgradijo šolo, pri nas pa v osmih tednih komaj postavijo novo klop,« izpostavi Medvešek in s Planiščkovo se strinjata, da je takšno spoznavanje s prakso nujno, da se študenti zavedajo posledic vsake črte in da so pri načrtovanju bolj racionalni.
Bolje kot sedeti doma
Poleg mlade študentske moči k dobri energiji projekta prispevajo tudi migranti, ki bodo ta center tudi uporabljali. »Vedno, ko me pokličejo, pridem, saj nimam kaj početi, a rad bi bil koristen in tako tudi lažje zvečer zaspim. Ponoči me je strah in včasih ne spim po ves mesec,« se je počasi razgovoril Afganistanec, ki je v Slovenijo prišel leta 2009. V tem času mu je pri nas uspelo delati le tri mesece, kar je zanj zelo težko, saj je začel delati že pri sedmih letih, med drugim tudi na gradbiščih.
Zaradi izkušenj z gradbišča se je z veseljem prostovoljno odzvala na vabilo na petkovo delovno akcijo tudi brezposelna Vladka Kržič, ki je pojasnila: »Če gre za obnovo hiše, moram biti nujno zraven, sem pomislila, ko sem na spletu videla, da potrebujejo še kakšen par rok. Bolje, da sem tukaj koristna, kot da sedim doma.« Nina Nahtigal je na akcijo prišla celo iz Zagorja, saj se je odločila, da Slovenski filantropiji, ki ji veliko pomaga med delom v mladinskem centru, vsaj malce povrne.
Dobro se z dobrim povrne, je tudi duh, v katerem deluje Slovenska filantropija – Združenje za promocijo prostovoljstva, in čeprav so jim pred časom ukradli orodje, upajo, da bodo v takšnem duhu tudi končali projekt. Kdaj bo to, niti približno ne morejo napovedati, saj se trenutno bližajo točki, ko bodo popolnoma odvisni od donacij dobrosrčnih podjetnikov. Vsega namreč niti po najboljši volji ne zmorejo opraviti sami, ampak potrebujejo profesionalno pomoč.