2000 let Emone: Divjake na drsališču krotili s treningi hokeja

Čaj in »šunkn žemlje« ob drsališču

Barbara Šterbenc Svetina z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ob tem pojasnjuje, da je bil prav Tivoli že v preteklosti pomembno središče družabnega življenja Ljubljančanov, ki v parku ni zamrlo niti pozimi, ko so agave in palme spravili v tople rastlinjake in so prednost dobile številne zimske radosti: »Konec 19. stoletja je ribnik pri tivolski čolnarni v upravljanje dobilo takratno drsalno društvo Laibacher Eislaufverein. Poleti so po ribniku čolnarili, ko je pozimi gladina zamrznila, pa so na ribniku uredili drsališče. Člani društva so takrat za obiskovalce organizirali celo tečaje drsanja.«

A ker vse zime niso bile dovolj hladne, da bi vsako leto zagotavljale varne radosti na ledu, se je kmalu pojavila ideja o umetnem drsališču. »Eden od obiskovalcev Tivolija in hkrati član športnega društva Ilirija je bil tudi znani inženir Stanko Bloudek. V društvu so želeli razvijati klubsko in umetnostno drsanje, zato so se odločili, da na klubskih teniških igriščih pri današnji Hali Tivoli pozimi uredijo umetno drsališče. Sistema, kako zamrzovati teniška igrišča, se je domislil Bloudek,« nadaljuje sogovornica. Ob drsališču so v majhnem lokalu rekreativcem stregli s čajem in »šunkn žemljami«, ob nedeljah je igrala godba, drsalci pa so se pod lučmi na ledu lahko vrteli tudi do desete ure zvečer. »Na drsališču je veljal red, ki pa se ga razposajeni fantje običajno niso držali. Ker so s svojim divjanjem po drsališču motili druge obiskovalce, je Bloudek zanje organiziral treninge hokeja, kjer so lahko sprostili svojo odvečno energijo,« o tem, kako je Tivoli postal ljubljanska hokejska trdnjava, pripoveduje Šterbenc-Svetinova.

Na sankališču veljal sankaški red

Živahno pa ni bilo le na drsališču. Ko je prestolnico pobelil sneg, so tivolske in rožniške klance pod okriljem leta 1907 ustanovljenega Ljubljanskega športnega društva zavzeli sankači. V parku sta bili urejeni sankaški progi, bolj strma Francoska proga za izkušene sankače in nekoliko bolj položna Angleška proga za najmlajše in začetnike. »Takratni najemnik Hotela Tivoli Ivan Kenda je imel ob Lattermanovem drevoredu najeto tudi barako, ki jo je pozimi odstopil društvu, da so uredili bife in garderobo za sankače. Tisti, ki svojih sank niso imeli, so si jih lahko izposodili,« pove Šterbenc-Svetinova. Ob tem dodaja, da je bilo sankanje tako priljubljeno, da so ga morali takrat, ko snežna odeja ni bila dovolj debela, celo prepovedati, da zaradi gneče na sankališču ne bi bilo nesreč, pa so uvedli sankaški red: »Sankači se po hribu niso smeli spuščati prehitro, startali so v presledkih, niso smeli prehitevati, oziroma samo na posameznih mestih. Ko se je sankač ustavil, se je moral takoj umakniti s proge.«

Čeprav so v prvi polovici 20. stoletja na tivolskih strminah prevladovali predvsem sankači, so Ljubljančani v parku vijugali tudi na smučeh. Kot piše Borut Batagelj, je bil prvi smučar med ljubljanskimi meščani Oskar Gratzy, ki je smučanje začel širiti leta 1891, saj ga je videl kot nadomestek za kolesarjenje. »Do dokončnega prodora smučanja je prišlo leta 1909, ko je v dnevnikih mogoče najti kup pritožb čez neprevidne smučarje v Tivoliju,« v delu Kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941 piše Batagelj.

»Spomnim se, da sem kot otrok smučal tudi na Golovcu, pozneje, ko smo se preselili, pa na šentviškem hribu,« pripoveduje Janez Gorišek. Športna dejavnost je bila na območju nekdanje občine Šentvid dobro razvita že pred drugo svetovno vojno, ko so potekala tekmovanja v smučarskih skokih in tekih, po koncu vojne pa se je na gozdni poseki v Guncljah, ki so jo za seboj pustili vojaki, okrepilo tudi alpsko smučanje. Na poseki so trenirali celo člani jugoslovanske državne reprezentance, do nedavna pa je na dobrih šesto metrov dolgi progi obratovala celo manjša vlečnica.

Skakalci visoko nad Šiško

Gorišek je rad stopil tudi na alpske smuči, čeprav je leta 1933 rojeni gradbeni inženir, nekdanji smučarski skakalec, ki se je skupaj z bratom med drugim podpisal pod planiško letalnico, in nekdanji predsednik smučarskega društva Dolomiti, pustil velik pečat predvsem pri razvoju smučarskih skokov. »Na odprtju skakalnice v Šentvidu nas je leta 1941 skočilo osem. Bil sem najmlajši udeleženec in moj skok se je končal s padcem,« se zasmeje dogodku, ki se mu je na začetku njegove skakalne poti pripetil na šentviški skakalnici, ki so jo pozneje prestavili v bližnje Gunclje. »Leta 1957 je na Galetovi skakalnici potekala mednarodna skakalna revija, na kateri sem zmagal,« z besedami obudi čase, ko se je v izteku 70-metrske šišenske skakalnice zbralo tudi več tisoč navijačev, ki so stiskali pesti za skakalce.

»Na skakalnici na Galetovem so potekale številne mednarodne tekme, gledalci so si lahko ogledali celo ekshibicijski slalom,« o zlati dobi Galetove skakalnice dodaja nekdanji smučarski skakalec in predsednik Smučarsko-skakalnega kluba Ilirija, trener skokov ter novinar Oto Giacomelli. Skakalnico na Galetovem so ob današnji Vodnikovi cesti zgradili leta 1954 po načrtih Stanka Bloudka, potem pa je konstrukcija nekaj let samevala in leta 1967 dokončno propadla. »Zaradi neuspešnih poskusov obnove skakalnice je počasi zamrlo tudi delovanje takratnega največjega smučarskega kluba Enotnost. To je spodbudilo peščico ljubiteljev skokov, da so tri leta pozneje ustanovili Smučarsko-skakalni klub Ilirija in začeli graditi skakalnice v Mostecu,« pojasnjuje Giacomelli. Dodaja, da sta konec 20. let prejšnjega stoletja na območju Ljubljane delovala dva močna kluba, rivalstvo med njima pa je občutno pripomoglo k razvoju nordijskih športov: »Male skakalnice so bile ob telovadiščih ter odbojkarskih in nogometnih igriščih najštevilnejši objekti v okolici. Ljubljančani so nosilci razvoja tradicije smučarskih skokov.«