Na začetku 19. stoletja Ljubljana ni imela nobene tovarne oziroma manufakture. Mestna blagajna je bila prazna, oblast nezainteresirana, uglednejših arhitektov ni bilo, zasebnih pobud v gospodarstvu prav tako ne in mesto je obtičalo v svojem zanašanju na lego med Dunajem in Trstom. Vse do leta 1828, ko sta v mestu zrasli dve sladkorni rafineriji. Prva v Blatni vasi (ob današnji Pražakovi ulici), ki je zaradi požara hitro ugasnila, druga, ki jo poznamo pod imenom Cukrarna, pa je zaznamovala prva desetletja razvoja industrije v prestolnici.
»Ampak Ljubljančani niso imeli nič s tem, to je bil produkt špekulacije bogate tržaške buržoazije,« poudari umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek. Donosnega predelovanja sladkornega trsa se res v Ljubljani niso lotili, gospodarski napredek je povzročila družba tržaških trgovcev Rosmann & Pelican. Ta je od avstrijske vlade pridobila dovoljenje, se s pomočjo angleškega industrialca Molina, ki je bil lastnik prvega parnika na Ljubljanici, izpogajala z mestom za zemljišče in začela graditi. Seveda tako kot danes ni šlo brez zapletov – ker nenadoma ni bilo več jasno, kdo je lastnik zemljišča, ki je nastalo z zasipanjem struge Ljubljanice, kupoprodajne pogodbe niso mogli overiti. A Tržačani in Anglež se niso dali. Ko je končno prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, je proizvodnja tekla že štiri leta.
In zakaj so prekaljeni trgovci sploh začeli posel pri nas in ne v Trstu? Ker se je zaradi cvetenja črnega trga v pristaniščih in slabega pregleda carinske uprave vmešala oblast. Nehali so izdajati dovoljenja majhnim podjetjem in priznali carinske olajšave večjim sladkornim tovarnam v notranjosti dežele, kar sta Rosmann in Pelican takoj zgrabila. Sprva je želel Pelican za tovarno nameniti svoj grad Črnelo pri Domžalah, a zaradi oddaljenosti od carine bi ta lokacija terjala več stroškov, tako da je bila na koncu boljša izbira glavno mesto Kranjske. Cukrarno so postavili v le nekaj mesecih, a zelo kakovostno, saj kljub številnim požarom, rušilnemu potresu in zamakanju večji del tridelnega kompleksa stoji še danes.
Funkcionalnost pred lepoto
»Po 18. stoletju, ki ga je zaznamoval čas baroka, v katerem so ljudje kazali svojo veljavo s stavbami, so se standardi v arhitekturi drastično spremenili. Konec 18. in začetek 19. stoletja je bil zelo racionalen čas,« razlaga dr. Prelovšek, »gledali so samo na to, da bo gradnja čim bolj poceni, da bo solidno narejeno, tako da je to izrazito funkcionalna zgradba brez večjih estetskih vrednosti.« Po tem, ko je padel Kolizej, pa je ostal ta tovarniški kompleks edini primer klasicizma v Ljubljani, še opozarja upokojeni umetnostni zgodovinar, ki je že pred 40 leti raziskoval ljubljansko tovarno sladkorja. Takrat je kot avtorja navedel priznanega tržaškega arhitekta Mateja Pertscha, čigar ime se sicer izrecno pojavi le v aktih v zvezi z nakupom zemljišča. Bil pa je, zanimivo, tudi eden od ustanoviteljev družbe in mogoče je, da si je delež v njej prislužil prav z arhitekturnim načrtom.
Proizvodnja sladkorja na desnem bregu Ljubljanice v stavbi, ki je bila več let največja v Ljubljani, se je v dveh, treh desetletjih povsem razcvetela. Imeli so izpopolnjene tovarniške naprave, dva nova parna kotla in leta 1856 je bilo v tovarni zaposlenih kar 225 delavcev. Veliko jih je bilo iz Italije, z Reke, iz Gorice, na drugi strani pa je Cukrarna omogočala delo tudi prevoznikom sladkorja, mesarjem, saj so potrebovali kosti za izdelavo kostnega oglja, lončarjem, ki so izdelovali glinene kalupe, sodarjem in dobaviteljem premoga, je zapisala Vesna Krmelj, ki je pred štirimi leti še malo obdelala Prelovškovo zgodovino stavbe. Še pred njima pa je Vlado Valenčič odkril, da so že leta 1853 ustanovili podporno blagajno za pomoč bolnim in za delo nezmožnim delavcem ter njihovim vdovam in sirotam.
Samo navzdol do danes
Prvi kapitalistični veleobrat v Ljubljani se je tako sčasoma povzpel na prvo mesto med rafinerijami v monarhiji, nato pa naj bi nepazljivost nekega delavca leta 1858 povzročila strahovit požar, o katerem so v Bleiweisovih novicah zapisali: »Naše cukrofabrike ni več! Strašenj ogenj ponoči v sredo jo je pokončal od verha do tal čisto čisto vso; le na enem koncu je ostalo stanovališče cukrinarskih gospodov, na drugem pa hrami za derva in štala; vse drugo sila veliko in 6 nadstropij veliko poslopje, kjer imajo mašine, kuhajo cuker in so imeli zaloge cukra spravljene, je pogorelo, in gori še danes, že šesti dan po pervem ognji.«
Od takrat naprej je šlo za to stavbo vse samo navzdol, povzame dr. Prelovšek. Po požaru so Cukrarno sicer obnovili, a rafinerija sladkorja ni bila nikoli več. A ne toliko zaradi požara, ampak ker s sladkornim trsom iz Južne Amerike niso bili konkurenčni pridelovanju sladkorja iz domače sladkorne pese. Takratni župan Mihael Ambrož je imel s tovarniškim kompleksom velike načrte, a ga je pri nakupu prehitel Zagrebčan Gvido Pongratz, ki je oddal prostore vojakom, piše Krmeljeva. V Cukrarni so pozneje še delovali stroji, tokrat tobačne tovarne, a se je tudi to obdobje končalo s požarom in za njim je ponovno prevzela vlogo vojašnice.
Konec osemdesetih so razmišljali o nakupovalnem središču
V mlajši mestni zgodovini je Cukrarna prevzela vlogo zatočišča – žrtvam velikonočnega potresa, umetnikom, otrokom, bolnikom, ki niso bili več sposobni za delo, odpuščenim zapornikom in prišlekom, ki so v mestu iskali svoj kruh, strne Krmeljeva. V stanovanjski del Cukrarne se je zatekla tudi preprosta in plemenita žena Polonca Kalanova, ki je eno sobico oddajala študentom. To so bili večinoma prijatelji Josipa Murna Aleksandrova, ki ga je vzela k sebi že kot otroka, in skupaj so sanjali o preporodu slovenske besede, predelovali evropsko dekadenco in pisali svoja kultna dela. Literatom slovenske moderne Murnu, Ketteju, Cankarju, Župančiču in drugim je bila Cukrarna varno zavetje, v njej pa sta prva dva tudi zelo mlada umrla.
V 20. stoletju je bilo tako spominsko mesto slovenske literarne moderne večinoma uradno ali neuradno zatočišče za brezdomce, konec osemdesetih pa se je pojavila ideja, da bi v njem uredili prvo nakupovalno središče v nekdanji Jugoslaviji. Od tega ni bilo nič, saj je šlo podjetje v stečaj, ves čas pa se krešejo mnenja, ali bi bilo treba Cukrarno porušiti. »Ko enkrat izgubiš kulturno dediščino, ni več vrnitve! Vprašati se je treba, kaj lahko zapustimo potomcem. Kako boste pripovedovali svojim otrokom, vnukom o 19. stoletju, če ga praktično ne bo več?« je kritičen dr. Prelovšek in obenem prepričan, da bo, če bodo kdaj reševali to pomembno stavbo, to stalo bistveno več, kot bi danes.
