Lahko bi rekli, da je potreba po branju med slepimi in slabovidnimi celo večja od potrebe po samoorganiziranju in samopomoči, saj ustanovitev prve knjižnice sega celo dlje v zgodovino kot ustanovitev podpornega društva slepih, pravnega predhodnika današnje zveze. Že leta 1918 je mlada (videča) učiteljica Minka Skaberne, ki se je na Dunaju izučila branja in pisanja v brajici, ustanovila prvo knjižnico za slepe. Knjige, s katerimi jo je založila, je iz tako imenovanega črnega tiska prevajala skupaj s še 102 prostovoljkama in v letu dni jim je uspelo tako prepisati več kot 60 del.
Izjemen dosežek Skabernetove
Gre za dosežek, primerljiv z Dalmatinovim prevodom Biblije, je prepričan predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber. Zato so knjižnico, ki se je v minulih tednih iz utesnjenih prostorov na Groharjevi preselila v strogi center mesta na Kotnikovo, že pred mnogimi leti poimenovali po njej. Wraber poudarja, da se s selitvijo manjša zaostanek v primerjavi z razvitejšimi zahodnoevropskimi državami in vzpostavljajo pogoji, da slepi in slabovidni v Sloveniji končno dobijo sodoben kulturni, izobraževalni in družabni center. »Ko sem prvič obhodil vse police, nisem mogel dojeti, kako je vse to prej stalo na štirikrat manjšem prostoru na Groharjevi. Če ne bi imeli toliko gradiva ves čas v izposoji, s tem mislim četrtino do celo tretjino knjig, bi knjižnica tam počila po šivih,« Wraber slikovito opiše razmere.
Ana Karenina prek treh polic
Za zdaj edina tovrstna splošna knjižnica, ki ima trenutno 1668 članov, je po njegovih besedah sorazmerno bogata, čeprav petih odstotkov, kolikor je delež prilagojenih knjig v nekaterih najrazvitejših državah, v Sloveniji še zdaleč ne dosegamo. Naslovov v brajici je trenutno 1167, kar predstavlja več kot pet tisoč zvezkov. Najbolj zajetna v zbirki je Ana Karenina, ki z 22 enostransko tiskanimi zvezki kraljuje na kar treh policah.
S sredstvi evropskega socialnega sklada in manjšim vložkom ministrstva za kulturo bodo poleg selitve lahko zagotovili ne le občutno povečanje gradiva, ampak tudi nov format zapisa zvočnih knjig, tako imenovan DAISY, ki bo omogočal strukturirano brskanje med stranmi in poglavji v knjigi. »Tako naše življenje kot tudi naše dejavnosti so zelo dragi. Za kakovostne posnetke potrebujemo vrhunsko opremo, za tiskanje knjig poseben tiskarski stroj, ki stane sto in več tisoč evrov. Tudi papir je poseben, brezlesen, saj se na običajnem hitro izgubi izbočenost znakov.«
Bedaste ovire za mednarodno izmenjavo
Naslove novih knjig izbirajo zelo premišljeno. Prednost imajo seveda domači in tuji klasiki, nagrajena dela, tista, ki so predvidena za domače branje in maturo, upoštevajo pa tudi želje članov, čeprav v omejenem obsegu, saj denarja vedno primanjkuje. Vprašanje o mednarodni izmenjavi, sploh če vemo, da slepi in slabovidni nadpovprečno veliko berejo, se tako zdi povsem na mestu. Napaka – slednja je namreč po zakonu prepovedana. »Zakonodaja določa, da za slepe in slabovidne lahko prilagodimo do tri izvode knjige, a samo znotraj meja države. To pomeni, da knjig ne smemo poslati niti zamejskim Slovencem!« je ogorčen sogovornik.
A kljub temu ostaja optimističen. Junija lani je bila v maroški prestolnici podpisana pogodba, ki se je je prijelo ime Čudež v Marakešu. »Gre za dogovor o razširitvi omenjene teritorialne pravice in pravice do prilagajanja knjig ter še nekatere druge olajšave, kar je glede na vpletanje močnega ameriškega založniškega lobija pravi čudež,« dodaja Wraber. Pogodba sicer še ni stopila v veljavo, saj sta jo doslej od potrebnih 20 ratificirali samo dve državi. V zvezi upajo, da gre zgolj za vprašanje časa, saj je sodobno elektronsko založništvo tudi sicer eden od dolgoročnih ciljev nastajajočega centra na Kotnikovi.
Drugi je zagotovo še bolj povezati članstvo, ki gradivo zaenkrat večinoma naroča po telefonu in elektronski pošti. »Slepi se ne vključujemo dovolj v družbo, zato je kompleksov in predsodkov še vedno zelo veliko na obeh straneh,« poudarja Wraber. Smo namreč izrazito okulocentristična družba, kar se kaže prav v zanikanju okvar vida, kakor dolgo je to mogoče. »Ne le da si posameznik tega sam ne želi priznati, tudi njegova okolica, delovno okolje in celo medicina pogosto spregledajo, da človek ne vidi več – kar ne preseneča, saj se bojimo, da bomo z vidom izgubili tudi svojo družbeno funkcijo in vlogo.«
