Skozi vso zgodovino se pojavljajo ločitve na »prave« in »potrebne« berače – invalide, ostarele, bolne in revne –, za katere mora njihova lokalna skupnost poskrbeti, ter tiste, ki naj bi zaradi svoje lenobe, lahkomiselnosti in škodljivih namenov to postali po izbiri in jih je treba zato predrugačiti in izgnati. Boris Kosec iz ljubljanskega zavetišča za brezdomce pa je jasen: »To, da so si nekateri izbrali življenje na ulici, je predstava, ki ne drži. Izgovor za tiste, ki naj bi pomagali, pa tudi za tiste, ki potrebujejo pomoč, da prikrijejo stisko. Le kdo pa bi z veseljem razlagal, da je po današnjih kriterijih 'luzer' in ne more skrbeti zase?« V zavetišču imajo trenutno v evidenci okoli 600 brezdomcev in ljudi, ki potrebujejo stalno pomoč, a dodajajo, da je natančno število nemogoče določiti. Pravih klošarjev, ki niso nujno berači, ampak brezdomci, je še zelo malo, možno jih je prešteti na prste ene roke, smo lahko izvedeli od tamkajšnjih varovancev, medtem ko je veliko več ljudi v stiski, čeprav imajo streho nad glavo ali nekateri celo službo, pa zaradi nizkih plačil, neplačil ali drugih težav, ne pridejo skozi mesec. »Rešitev bi lahko bila uveljavitev univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi pomenil socialno varnost za vse, socialna pomoč v današnji obliki pa je le gašenje požara, zadnji izhod v stiski,« je dodal Kosec.
Individualizem novega veka je pozabil na evangelij
A od nekdaj je bilo tako. Miloščino so berači skozi zgodovino dobivali najprej predvsem od cerkve in posredno od vernih ljudi, ki so bili naučeni, da je treba ubogim pomagati. Dajanja pomoči so se počasi začele zavedati tudi mestne oblasti in njihove ustanove, ki pa so se tega lotevale včasih bolj in včasih, predvsem v težkih časih za vse, manj človeško. V mestih po Evropi so se v zgodovini spomnili nešteto načinov, kako berače raje spreminjati, zmanjšati njihovo število, »tuje, ki niso naša skrb«, pa po hitrem postopku nagnati iz mesta. Pri tem so jim sledila tudi slovenska mesta, z Ljubljano na čelu. »Ker je mestni zrak osvobajal, so bila mesta vabljiva za posameznike iz najraznovrstnejših vzrokov. Tistim, ki so se zatekali v mesta, so se odpirale možnosti tako socialnega vzpona in uveljavitve kot stagnacije in propada. Prav odnos do revnih in beračev je kazal na kulturno raven družbe, na njen razum in socialni občutek, ki se je odražal predvsem kot (ne)strpnost do drugačnih,« je zapisala vodja kustodiata Mestnega muzeja Ljubljana Irena Žmuc v članku Prva ljubljanska beraška značka iz leta 1622.
»Prav mesto je postajalo prostor, kjer sta se srečevali 'posvečena', prava revščina z 'nevrednimi' z mestnega obrobja – prostitutkami, prestopniki klateži, čemur bi lahko rekli kar 'poklicna revščina'. Kar je že pomenilo, da se je začela zamegljevati razlika med revnimi in berači na eni strani ter klateži in postopači na drugi,« je nadaljevala Žmučeva. Najprej so beračem v srednjem veku po ulicah dihali za vrat beraški strahovi ali vojdi, nato so si po 17. stoletju za jasnejše ločevanje med domačimi in tujimi morali pripenjati beraške značke. »Vsi berači so jo hoteli imeti, nihče pa javno pokazati. Kajti gotovo je psihološki moment stigmatizacije, uvrstitev na dno družbene lestvice, tedaj že igral pomembno vlogo. Podoba berača, ki mu dobri ljudje priskočijo na pomoč, je bila romantična preteklost, individualizem novega veka je pozabljal evangelij,« je sklenila kustosinja, ki je o tej temi pisala tudi magistrsko nalogo. Če berači niso imeli značke, so bili iz mesta izgnani, če so se vrnili, pa hudo kaznovani, z zaporno pa tudi s telesno kaznijo.
Tržaški berač, ki je hotel zažgati Podpeč
Sledile so prepovedi porok med berači pa ustanavljanje prisilnih delavnic, kjer naj bi se »delomrzneži« naučili delati. Da prebivalci ne bi prišli v stik z njimi, so jih pospravili v ubožnice ali pa so v nekaterih mestih določili pobiranje in deljenje miloščine kar na občini – takšne pobude so znane tudi iz slovenske prestolnice. Ta sodeč po delitvi beraških značk ni imela prevelikih težav s številom beračev, saj se je njihovo število na primer v 17. stoletju gibalo med sto in dvesto. Kljub temu se je odnos do njih postopoma spreminjal. »Sčasoma se je začelo izgubljati, da je vbogajme, deliti z nekom, ki nima, korak bliže nebesom. Čedalje pogosteje, pa ne samo v Ljubljani, so stopnjevali: revež – berač – tat,« je vedno težji položaj opisala Žmučeva. Nekaj beračev je bilo dejansko nevarnih, sploh če so v mesto prinesli bolezen, povzročili požar, nekateri pa so meščane celo izsiljevali, če jim niso dali dovolj miloščine. Prebivalcem Podpeči pri Ljubljani je leta 1905 na primer veliko strahu v kosti nagnal berač iz Trsta, ki je grozil, da bo zažgal vso vas, zato so ga vaščani zaprli v klet. Iz nje mu je uspelo pobegniti in kasneje so ga zalotili pri treh poskusih požiga ter ga izročili »bližnji orožniški postaji na Viču«, lahko preberemo v prispevku Nene Židov Časopisi o beračih na Slovenskem v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja v reviji Etnolog.
Govorica telesa in beraški triki
Način beračenja je od nekdaj podoben. »Berači s telesnimi hibami in zdravstvenimi težavami so jih vedno izpostavili, da so se še bolj zasmilili. Pomembno pa je tudi, kako se je berač obnašal: sključeno, s sklenjenimi rokami, z očmi, obrnjenimi v nebo. Govorica telesa je bila pomembna,« je zgodovinsko in še danes prisotno formulo pojasnila Žmučeva. Nekateri so se te formule tudi priučili in izkoristili beračenje za dodaten zaslužek. Policisti so v Ljubljani na primer leta 1902 ujeli berača s povito roko, ki se je pri zdravniku izkazala za zdravo, nekaj let kasneje pa so zalotili moškega iz Dolenjske, ki je zjutraj z ženo dostavljal mleko, kasneje pa se preobrazil v berača in se odpravil po ljubljanskih hišah. Drugi so se celo lažno označevali za »pogorelce«, ljudi, ki jim je zgorelo imetje in so dobili občinsko potrdilo za beračenje.
Zahtevno življenje na ulici in pretirano pitje alkohola se je za berače velikokrat končalo tudi tragično. Poleg bolezni in pohabljenosti so bile zanje usodne tudi razne nesreče, kot so utopitve ali požari, pa prometne nesreče, ker niso dobro slišali. Nekateri so se tudi sami odločili končati težko življenje z obešanjem, rezanjem žil, skokom v reko ali pod vlak. »Slepi berač Vrečar je poskusil predvčerajšnjim pri mesarskem mostu s tem, da je skočil v Ljubljanico, svoje življenje končati. Izvlekla sta ga iz vode dva policaja in ga pripeljala v norišnico. Povprašam, zakaj se je hotel usmrtiti, je rekel, da z obupnosti, ker nij več od česa živeti,« je prispevek iz Slovenskega naroda iz leta 1874 izpostavila Nena Židov. Da bi jih vpisali v mrliško knjigo, so jih morali prej identificirati, kar je bilo predvsem pri potepuhih iz tujih krajev včasih nemogoče. Zato so nekateri umrli, tako kot so živeli, anonimno.