Ivan Hribar je bil poleg ljubljanskega župana tudi pomemben gospodarstvenik, pesnik, pisatelj in prevajalec ter začetnik slovenskega bančništva. Od leta 1882 je bil član ljubljanskega mestnega sveta, med drugim je vodil tudi izgradnjo vodovoda, v času županovanja pa je zaslužen predvsem za obnovo sedanje slovenske prestolnice po velikonočnem potresu leta 1895. V Ljubljano je vabil tudi različne arhitekte, ki so dali mestu poleg srednjeveške in baročne tudi secesijsko podobo, načrtno je planiral tudi zelene površine. Po njegovi zaslugi je začela delovati ljubljanska elektrarna, po tirih pa je zapeljal prvi tramvaj. V Kraljevini Jugoslaviji je bil najprej veleposlanik v Pragi, nato pokrajinski namestnik za Slovenijo in nazadnje jugoslovanski senator. Znan je bil tudi kot velik domoljub. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 je storil samomor v znak protesta proti italijanski okupaciji. Takrat že devetdesetletni mož se je vračal s sestanka z italijansko upravo, ki mu je ponudila županski položaj Ljubljane. Hribar tega ni hotel sprejeti, saj bi tako delno priznal italijansko okupacijo, zato je skočil v Ljubljanico, zaradi česar je tudi umrl.