Govor o kulturi je vedno bolj nejasen, vanj pa se je v zadnjem času intenzivneje vmešala še govorica državotvornega in nacionalnega. Politika vse manj verjame v smotrnost kulture in ustvarjalnosti, zato jima vse bolj podeljuje vrhovno nacionalno opravičilo za njen obstoj. To je razlog, da je nacionalni svet za kulturo (NSK) svojo prvo sejo organiziral v obliki okrogle mize z vabljenimi gosti, je pojasnil predsednik sveta Metod Pevec.
Kljub raznolikim izkušnjam so imeli do nacionalnega v kulturi vsi udeleženci zadržke. Spletni umetnik Vuk Ćosić je predstavil svojo izkušnjo ustvarjanja na spletu, kjer se vse lokalno specifično izgubi in je popolnoma nepomembno, kakšne nacionalnosti je umetnik in od kod prihaja projekt. Prav tako meni, da nacionalnost ne igra pomembne vloge, ko ustvarjalci stopijo na mednarodni trg. Naslanjanje na koncept državotvorne kulture povezuje predvsem s skrbjo kulturnega sektorja za denar, značilno še posebno za zahodno Evropo, zaradi česar se mu zdi pomembno ločiti vprašanje nacionalnega elementa od vprašanj financiranja.
Tudi nova direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski se je zavzela za široko razumevanje nacionalne kulture v smislu kulture in umetnosti ljudi, ki ustvarjajo na tem geografskem območju. Na osnovi svojih bogatih izkušenj z gostovanji Slovenskega mladinskega gledališča, ki ga je do nedavna vodila, pravi: »Dejansko se počutiš kot del slovenske kulture šele, ko prideš zunaj njenih meja. In ko prideš iz EU, si predstavnik EU.«
Majhnost, ogroženost, obramba
Gledališki umetnik in producent Janez Janša je priznal, da ga je iz Hrvaške v Ljubljano v 80. letih pripeljal prav njen kozmopolitski, vključujoč duh. Zato pravi: »Meni ni problem biti slovenski nacionalist, če se pod tistim, kar razumem kot nacionalno, skriva urbana, odprta in kozmopolitska kultura.« Sicer pa meni, da imajo prav zaradi manj očitne vloge pri konstituiranju nacionalnega zaostanek pri financiranju vse umetnosti, ki niso osnovane na jeziku: film, ples, intermedijske umetnosti.
Janša s prekomernim povezovanjem kulture z nacionalnim povezuje tudi razloge, da še vedno ni prišlo do reforme kulturnega sistema, medtem ko smo v času samostojnosti izvedli vse druge, na prvi pogled zahtevnejše: pokojninsko, davčno, šolsko. »Naša kultura je zasnovana na vzgajanju majhnosti, ki v javnem prostoru ustvarja atmosfero ogroženosti, obrambne drže. Nihče od ministrov ni zmogel o kulturi razmišljati drugače kot na obrambni način.« Janša je prepričan, da bo reforma kulture kot najmanjšega sektorja mogoča šele, ko se bo razumevanje kulture otreslo nacionalnega.
Državotvornost kot kamen okoli vratu
Sklep je ponudil sociolog Jože Vogrinc, ki meni, da je sporno, da se bodisi kultura bodisi država danes sploh še utemeljujeta kot nacionalni. Namen države je, da uresničuje temeljne človeške pravice vseh njenih državljanov, med katere sodi tudi kultura. Nacionalnega v kulturi po njegovem ne moremo iskati v nekih posebnih vsebinah, pač pa edinole v kvaliteti. »Med drugimi narodi smo enakopravni, če imamo znanost in umetnost na enaki ravni kot drugod v Evropi.« To pa ni mogoče brez državnega financiranja.
Vogrinc je prepričan, da je zmotno, da mora država podpirati kulturo, ker slovenski narod temelji na kulturi. »Vse nacije so se začele kot kulturni projekti, ne samo naša. S sklicevanjem na nacionalno konstitutivno vlogo si je umetniška ustvarjalnost v Sloveniji obesila za vrat kamen s Trubarjevega mlina.« Obsodila se je namreč na nič manj in nič več kot privesek oblasti in tretjerazredno proračunsko postavko, v očeh politike uporabno le pri državnih proslavah.
