Nenehne zamenjave vlad, s tem pa ustvarjanje vedno novih načrtov in reform, povzročajo, da se marsikateri, tudi že bolj ali manj usklajen zakon, izgubi v predalu. To se je zgodilo tudi reformi javnega sektorja, ki si jo je leta 2011 zamislila nekdanja ministrica za javno upravo v Pahorjevi vladi Irma Pavlinič Krebs in ki sta jo podprli obe glavni pogajalski skupini.
Da novi minister za javno upravo Boris Koprivnikar očitno ni eden tistih, ki bodo zametovali razmišljanja predhodnikov, so pokazala pogajanja o novem socialnem sporazumu, na katerih je državna sekretarka Mateja Vraničar napovedala, da bo ministrstvo znova sprožilo vprašanje sprememb in financiranja javnih zavodov. S ponovnim odprtjem predlogov Pavlinič-Krebsove se strinja tudi predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS) Branimir Štrukelj.
Pogajanja o reformi javnega sektorja naj bi se v skladu z zavezo vlade ob podpisu varčevalnih ukrepov začela najkasneje marca.
Racionalizacija ali privatizacija?
Leta 2011 pripravljena novela zakona o zavodih (ta je še iz leta 1991), ki je bila po prvem branju v DZ zaradi bližajočega se padca Pahorjeve vlade umaknjena iz procedure, je predvidela dva tipa javnih zavodov – tiste, ki se financirajo neposredno iz proračuna, na primer organi državne uprave, javne agencije in skladi ter občine, morda tudi šolstvo, ter avtonomne javne zavode (v zdravstvu, sociali, kulturi…), ki bi bili pod pristojnostjo resornega ministrstva.
Z novim zakonom o opravljanju dejavnosti splošnega pomena bi bilo javnim zavodom v omejenem obsegu dovoljeno izvajanje tržne dejavnosti, ki bi jo lahko izvajali tako zavodi kot zasebniki – slednjim bi bila v ta namen podeljena koncesija, ki bi se »lahko podelila pravni ali fizični osebi, kadar javna mreža ne more zagotoviti opravljanja dejavnosti splošnega pomena v takšnem obsegu in kakovosti ali na takšen način, da bi bila ta brez ovir dostopna vsem njenim uporabnikom«.
Predvidene koncesije so bile sicer tudi glavni razlog, da predloga zakona zaradi »prikrite privatizacije javnih zavodov« niso podpirali v SDS, SLS in DeSUS, prav tako pa tudi manjši del sindikatov. Štrukelj, ki je s svojo konfederacijo novelo zakona podprl, pravi, da SDS ni razumel zakona in da je izkazal zgolj »a priori nasprotovanje«. »Med dodatnimi usklajevanji je novela zavarovala javne zavode in onemogočila odtujevanje premoženja, prav tako pa je z mehanizmi odločanja preprečevala, da bi se javni zavodi preoblikovali v zasebne,« pojasnjuje Štrukelj.
Prenova enotnega plačnega sistema
Krebsova je v okviru prenove javnega sektorja predlagala tudi reorganizacijo enotnega plačnega sistema. Čeprav naj bi nekateri bistveni elementi, na primer skupni stroški dela, ostali na centralni ravni, pa bi enotni plačni sistem v celoti veljal le še za organe državne uprave, javne agencije in sklade ter občine. Javni zavodi bi imeli pri plačah večjo avtonomijo, razmerja z državo pa bi bila določena s panožnimi kolektivnimi pogodbami. »Če pogledamo tuje ureditve, ugotovimo, da imajo običajno centralizirane plačne sisteme za državno upravo, medtem ko pri izvajalcih javnih služb regulirajo stroške dela, a ne tako zelo kot pri nas,« je marca 2011 za Dnevnik pojasnjevala nekdanja ministrica.
Pripombe OECD
Prejemke javnih uslužbencev bi po predlogu Pavlinič-Krebsove vezali predvsem na učinkovitost na delovnem mestu in ne na uradniški naziv. Kako naj bi to v razmerah, ko se kar 99 odstotkov sredstev mase plač porabi za fiksne plače, uredili, sicer ni bilo povsem jasno, so pa iz stroke, denimo od Bojana Bugariča z ljubljanske pravne fakultete, prišli predlogi, da bi fiksni del plače bistveno zmanjšali. Bugarič je predlagal zgledovanje po avstrijski plačni reformi iz leta 2002, po kateri znaša osnovni del plače le 40 odstotkov najvišjega možnega izplačila, medtem ko je višja plača odvisna od količine in uspešnosti dela. Za povečanje variabilnega dela plače se sicer že dlje časa zavzemajo tudi v zdravniškem sindikatu Fides, kjer menijo, da ne bi smel biti manjši od petine.
Razmišljanja in pobude za spremembo »Virantovega« enotnega plačnega sistema so se pojavile takoj po njegovi uveljavitvi leta 2008, ko je s krizo povezano varčevanje povzročilo trenja med posameznimi sindikati in ločene zahteve v pogajanjih z vlado, pri katerih so prednjačili zlasti policisti. Oktobra 2010 je Irma Pavlinič Krebs ocenila, da je enotni plačni sistem »neobvladljiv«, in predlagala, da se pristojnost za konkretno urejanje plač javnih uslužbencev posameznih plačnih skupin prenese na resorne ministre.
Načrtovano preoblikovanje enotnega plačnega sistema je preprečila vladna kriza, dokončno pa je izginila s seznama ukrepov po poročilu OECD leta 2011. Ta je ocenil, da je enotni sistem z vzpostavitvijo novih plačnih razmerij, odpravo številnih dodatkov ter vzpostavitvijo nadzora nad stroški »naredil red v dotlej povsem neurejenem sistemu«. Kljub pohvalam pa je OECD opozoril, da plačni sistem potrebuje nadaljnjo reformo, saj je predvsem premalo fleksibilen. S svojo centralizacijo je sicer odpravil prejšnjo kaotičnost, vendar pa je s tem po drugi strani zanemaril različnosti med posameznimi dejavnostmi. OECD je predlagal dve alternativi: ali se enotni plačni sistem ohrani le v državni upravi, medtem ko naj drugi zaposleni sprejmejo pravila, ki veljajo v zasebnem sektorju, ali pa se ob ohranitvi enotnega plačnega sistema menedžerjem javnih zavodov omogoči več svobode pri odločanju, tudi o plačni politiki. Druga možnost se je zdela OECD glede na razmere v Sloveniji bolj smotrna.