»Sodišče je v našem primeru porušilo sistem javne dražbe in prodaje premoženja dolžnika v izvršbi,« je prepričan odvetnik Miha Žinkovič iz Maribora. Upravičeno zastavlja vprašanje, kakšno skrb zbujajoče sporočilo pomeni njihova izkušnja za druge potencialne udeležence dražb. »Gre za vprašanje pravne varnosti in zaupanja v delo sodišča. Potencialni kupec se udeleži dražbe, izdraži nepremičnino in plača kupnino. Nato pa je po več kot treh letih in pol še zmeraj ne dobi v posest.«
Prolog k tej zgodbi je sledeč: leta 1993 si je Ivan S. od Iva K. sposodil 55.000 nemških mark; podpisala sta tudi ustrezno pogodbo, v kateri sta zavarovala posel. S. mu denarja ni nikoli vrnil. Posojilodajalec je sprožil sodni spor, a poplačila dolga ni nikoli dočakal, saj je pred tem umrl. Njegovi dediči so nadaljevali pravdne postopke zoper dolžnika in dosegli, da se je nepremičnina, s katero je bilo zavarovano posojilo, leta 2009 znašla na dražbi.
Vdova ni plačala kupnine
Tukaj vstopi v zgodbo Janko Žinkovič iz Maribora. Od znanca je izvedel, da se na Okrajnem sodišču v Mariboru draži nepremičnina, ki jo od njegove hiše loči samo cesta. Ocenil je, da bi bil nakup te 890 kvadratnih metrov velike parcele ob Radvanjski cesti z dotrajano hiško na njej dober posel. S sinom Miho se je udeležil dražbe 18. septembra 2009 in na njej vztrajno ponujal najvišjo ceno. Kljub temu ni postal kupec, saj je soproga dolžnika izkoristila predkupno pravico in se zavezala, da bo plačala 90.000 evrov.
To je bila prva epizoda v sagi sodnih zablod. Dolžnikova žena namreč tudi po več pozivih sodišča in po poteku skrajnega šestmesečnega roka ni poravnala kupnine. To je nazadnje storil Žinkovič in na transakcijski račun sodišča 24. decembra 2010 odštel 90.000 evrov. V vmesnem času je še od upnikov odkupil terjatev do S. za približno 50.000 evrov, ker je domneval, da bo s tem lažje izkazoval svoj pravni interes in pospešil postopek, če bo kupec in upnik hkrati. Pri tem se je hudo uštel. V tistem trenutku se je postopek samo še dodatno zapletel.
Pet let po dražbi Žinkovič še zmeraj ni lastnik nepremičnine, ki jo je uspešno dražil leta 2009, kupnino zanjo pa je plačal leta 2010. Dolžnik se namreč dosledno in vztrajno pritožuje na vsak sklep sodišča, tudi na tistega o izročitvi nepremičnine v posest. Pritožbe piše tako uspešno, da se je sodni mlin povsem zamlel.
Ko sodišče povozi lastne sklepe
Sodišče je namreč ponovno začelo odpirati vprašanje, koliko je sploh vredna terjatev, predvsem na račun zamudnih obresti, ki tečejo že 21 let. »Ko smo kupili terjatev, smo se seveda zanesli na pravnomočne sklepe sodišča, po katerih je glavnica terjatve znašala skoraj 71.000 evrov plus zakonite zamudne obresti. Zdaj pa je sodišče povozilo svoje prejšnje sklepe, zavrtelo čas za 20 let nazaj in sprejelo drugačno stališče, češ da je višina terjatve sporna, nato je vrednost glavnice v nasprotju s svojimi prejšnjimi sklepi znižalo na komaj 26.000 evrov, zamudne letne obresti pa naj bi znašale le še 1,5 odstotka,« je ogorčen Miha Žinkovič. »Sodišče se bi zdaj pogovarjalo le še o obrestih, ne pa o plačani kupnini in izročitvi nepremičnine.«
Sodišče se je postavilo na stališče, da je Žinkovič zaradi svoje dvojne vloge v nekem posebnem položaju in zato izročitev nepremičnine ni možna. »To ni res. Za to ni nobene pravne podlage. Kaj ima višina terjatve s tem, da se je oče dražbe udeležil kot kupec? To je popoln nesmisel! Kateri potencialni kupec bi se sploh udeležil dražbe, če bi se po plačilu kupnine moral ukvarjati z vprašanjem, ali je dolžnik kaj dolžen ali ne?« je ogorčen sogovornik, ki je na sodišče naslovil že več nadzorstvenih pritožb.
Predsednik okrajnega sodišča Marjan Premzl je zadnjo pritožbo zavrnil 19. junija. Z obrazložitvijo, da primer ni prednostne narave, sodišče pa ga procesira tekoče, pravočasno in v skladu z načelom vrstnega reda. Premzl je pri tem poudaril, da je sodni spis zaradi pritožb že šestkrat romal na višje sodišče, kar podaljšuje izvršilni postopek.
Enak ugovor dvakrat zavrnili, tretjič mu ugodili
Žinkovič iz takšnih stališč sodišča sklepa, da se bo sodni spor vlekel tako dolgo, da se bo nepremičnina spet znašla v lasti dolžnika in bo prosta bremen. Potem bo prisiljen pisati pritožbe na vrhovno in ustavno sodišče ter odškodninsko tožiti državo za nastalo škodo, ker ves ta čas ni mogel razpolagati z 90.000 evri. Leta bodo tekla, stroški bodo naraščali, Žinkovič pa bo poleg tega moral terjati še povračilo škode, ker se je zanesel na sodne odločbe, v katere sodišče zdaj neupravičeno posega. Skratka, popolna šlamastika. Zaradi nerazumnega, lahko bi že rekli absurdnega ravnanja sodišča bodo škodo spet plačali davkoplačevalci, odgovornosti v sodstvu pa najverjetneje spet ne bo nosil nihče.
Zakaj se je po Žinkovičevi oceni tako zapletlo? »Samo upam lahko, da v ozadju ni kakšnega posebnega interesa,« je odvrnil. »Dejstvo pa je, da je sodišče v obravnavanem primeru najmanj neučinkovito. Višje sodišče je popolnoma identičen ugovor dolžnika dvakrat zavrnilo, tretjič pa mu je ugodilo,« na absurde opozarja naš sogovornik.