Mnogi so pričakovali, da se bo predsednik republike Borut Pahor – tudi kot tisti, ki imenuje člane senata komisije za preprečevanje korupcije – oglasil ob razprtijah v tej instituciji, ki so pomembno ohromile njeno delo. A je Pahor molčal. Prav tako se ni oglasil ob napadih na sodstvo oziroma pravno državo, ki so jih sistematično izvajali privrženci pravnomočno obsojenega politika. Kljub seznanjenosti z nekaterimi podrobnostmi o delovanju ekstremističnih skupin pri nas je bil tiho...
»Naš predsednik države se ne oglaša ob pomembnih političnih dogodkih, kjer bi prepoznali njegova stališča, recimo do prodaje premoženja, do napada ene politične stranke na suverenost sodstva, priznanja Palestine, ne poznamo njegovih morebitnih zakonodajnih pobud v povezavi z varstvom človekovih pravic, kar mu ustava dopušča – spomnite se na primer somalijske deklice in pa posvojitve otrok, družinske zakonodaje,« je kritičen Samo Uhan z ljubljanske fakultete za družbene vede. Predsednikovih stališč do teh vprašanj torej ne poznamo ali pa so zelo splošna, zapakirana v neke floskule. To pa zato, ker gre za konfliktne teme, ki lahko tudi polarizirajo javnost, česar si Pahor ne želi. »Obseden je z neko uravnoteženo držo, a od predsednika pričakujemo, da se bo tudi ali še najbolj oglašal v teh občutljivih trenutkih,« je odločen Uhan.
»Dal za liter rujnega«
So pa lahko ljubitelji lika in dela Boruta Pahorja ob vstopu v novo leto na steno obesili koledar, ki prikazuje predsednika države kot mesarja, cestarja, pobiralca smeti, frizerja, avtomehanika... Podobne fotografije najdemo tudi v uradnem almanahu, v katerem so popisani in fotografirani njegovi dosežki v drugem letu mandata. Med drugim lahko preberemo, da je bil Pahor tudi lani »mož beseda«. Tako je izpolnil obljubo, ki jo je dal risom na olimpijskih igrah v Sočiju, in »v dvorani Podmežakla oddrsal vseh 10 ur, po eno uro za vsakega od desetih golov slovenskih hokejskih reprezentantov«.
Prav tako je Pahor – kot je navedeno v skrbno pripravljeni publikaciji – izpolnil obljubo, ki jo je kot predsednik vlade pred štirimi leti dal krajanom Davče, da bo ob rekonstrukciji lokalne ceste »dal za liter rujnega, ko bo cesta pošlihtana«. Še več, predsedniku tamkajšnje krajevne skupnosti je namreč julija lani predal sodček kar »petih litrov vina z besedami: Dobra vaga v nebesa pomaga.« Tudi v drugem letu mandata je Pahor nadaljeval delovne akcije iz časa predsedniške kampanje, še naprej je posvečal posebno pozornost zastavi, obogatil je dneve odprtih vrat... »Določeni protokolarni prostori, ki so namenjeni javnim dogodkom, so širši javnosti na ogled prek uličnega pogleda (Google Streetview),« med drugim piše v 98 strani dolgi predsednikovi publikaciji.
»Borut Pahor se na vsak način želi zapisati v zgodovino kot vizionarski in karizmatičen predsednik, ki izraža funkciji primerno digniteto in iskreno razumevanje vsakdanjih težav običajnih državljanov hkrati. A premnogokrat imamo vtis, da je njegova dostojanstvenost postala vzvišena in pokroviteljska, njegova ljudskost pa prisiljena in ponarejena. Ker oboje skupaj pač ne gre,« poudarja izvršni kreativni direktor agencije Luna TBWA Janez Rakušček. In izpostavlja besede fiktivnega karakterja iz filma Lov na Rdeči oktober: »Sem politik. In ko ravno ne poljubljam otrok, jim kradem lizike.« Po Rakuščkovem prepričanju večina ljudi enako dojema tudi predsednika Pahorja in tega bi se moral kot dolgoletni poklicni funkcionar tudi zavedati. »Vsaka njegova domislica pač ne bo razumljena tako, kot si je sam predstavljal,« meni Rakušček.
Sledimo angelom, ne demonom?
S predsednikovim delom so bili lani nezadovoljni tudi v Društvu slovenskih pisateljev. Kar dvakrat so namreč ocenili, da Pahor predsedniške funkcije ne zmore opravljati. Prvič po imenovanju Borisa Štefaneca na čelo KPK in drugič, ko se je udeležil postroja Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve v Kočevski Reki. Vrhovnega poveljnika obrambnih sil tam očitno ni vznemirilo niti retuširanje fotografije prvega postroja Slovenske vojske leta 1990, ki je bila izobešena na prireditvenem prostoru.
»Edino resnično spravno dejanje bi bilo, če bi predsednik obsodil nesprejemljivo potvarjanje zgodovine in malodane formiranje privatne vojske, česar po tistem, ko je dogodek s svojo udeležbo legitimiral, predvidljivo noče storiti. Retuširanje resnice o naši skupni preteklosti ni nekaj, glede česar bi lahko državljani kadar koli dosegli spravo. Če predsednikovo tendenco ekstrapoliramo v njegove priložnostne religiozne napotke, bi rad zagovarjal kar dve izključujoči se možnosti: da sledimo angelom, ne demonom, v nasprotju s tem pa še pričakuje, da bi se prvi in drugi vrgli v objem,« poudarja Boris Vezjak z mariborske filozofske fakultete.
V nasprotju z Janšo, ki mora za svoje ohranjanje v politični igri ves čas aktivno garati, mobilizirati svoje množice in brskati po arhivih, Pahor po besedah filozofa Tadeja Trohe razen svojega osebja v kabinetu nima lastne organizirane publike in pomagačev. »Njegova edina publika so volilci na vsakokratnih volitvah in ves čas misli samo nanje. Poudarjam, na volilce, ne na državljane, ki ga volijo – ti ga večino časa ne marajo, a ko postanejo volilci, ko siceršnjo pamet nadomestijo s pametjo predvolilnih floskul in nasedejo fami o njegovi retorični izvrstnosti, ga vedno znova ustoličijo na poziciji, za katero vedo, da je ne bo obvladal,« dodaja Dnevnikov kolumnist.
Da Pahor degradira institut predsednika države, opozarja tudi Uhan. »Najmanj, kar lahko pričakujemo od predsednika države, je, da se vzdrži dejanj, ki sprožajo dvom o delovanju drugih institucij ali celo drugih vej oblasti. Če je del njegovih aktivnosti mogoče razumeti kot neko pavlihovstvo, kot politični leteči cirkus, govori na drugi strani njegovo rokovanje z za kriminal najvišjega ranga pravnomočno obsojenim politikom o srhljivi izgubi realitetne kontrole. Šlo je za nekakšno simbolno rehabilitacijo, realni učinek pa je bil spodbujanje dvoma o delovanju pravosodja in o njegovi kredibilnosti. To pa ni več hec,« je kritičen Uhan.
