V postopku komisije za preprečevanje korupcije (KPK) zoper aktualnega ministra za notranje zadeve Gregorja Viranta zaradi kupovanja poceni letalskih vozovnic je mogoče najti nove »luknje«. Te je pomagal razkriti zvočni posnetek Virantovega zaslišanja, ki ga je komisija opravila oktobra lani. Ministrstvo ga je na svoji spletni strani objavilo v ponedeljek – isti dan, ko smo na Dnevniku po skoraj mesecu dni prejeli odločbo KPK, da so ugodili naši zahtevi za dostop do posnetka.
Minister Virant je ves čas afere Adria zatrjeval, da »v letih, ko naj bi bil deležen ugodnosti, ni bil javni funkcionar«. Ta njegov argument je »kupila« tudi KPK. A to več kot očitno ne drži. Oktobra 2010 je bil namreč Virant na listi SDS izvoljen za člana občinskega svetnika v Domžalah. S tem je skoraj dve leti po tem, ko je moral zapustiti položaj ministra za javno upravo, ponovno postal funkcionar in s tem obravnavana oseba komisije. Le slaba dva tedna po izvolitvi, 22. oktobra, je Virant s člani širše družine zasebno odpotoval v Frankfurt. Za vsako od osmih vozovnic je odštel po 150 evrov, o njihovem nakupu pa se je osebno dogovoril s takratnim komercialnim direktorjem Adrie Tomažem Kostanjškom. To dokazujejo elektronska sporočila, ki smo jih pred tremi tedni razkrili v Dnevniku. Podatek o načinu nakupa vozovnic za Frankfurt je Virant komisiji zamolčal.
A to še ni bilo vse. Potem ko mu je občinski svet v Domžalah 15. novembra 2010 potrdil mandat, je Virant na enak način – s pomočjo Kostanjška – kupil še pet vozovnic do Skopja oziroma Sarajeva. Zanje je plačal od 150 do 200 evrov. Tudi teh vozovnic Virant ni mogel kupiti v redni prodaji, saj so bile iz prodajnega razreda, namenjenega uslužbencem Adrie.
Kljub temu jih komisija, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič, ni vzela pod podrobnejši drobnogled. Podatek, da je Virant te vozovnice kupoval kot javni funkcionar, je celo povsem prezrla. Zakaj je to sporno? Ker je bil Virant od novembra 2010 po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije brez dvoma zavezanec komisije. Ta bi torej morala natančneje pregledati, kako je Virant v tem obdobju kupoval vozovnice, in ugotoviti, ali je pri tem kršil načela integritete. A tega KPK ni storila. Če bi, namreč ne bi spregledala podatka, da je Virantu do vozovnic tudi v času, ko je že bil funkcionar, pomagal Kostanjšek. To je na zaslišanju pred KPK priznal celo sam Virant. »Moj stik (na Adrii, op. p.) je bil Kostanjšek. (...) Imel sem tri poti (za naročanje vozovnic, op. p.): rezervacijo prek »bookinga«, referentko na Adrii ali Kostanjška. Poslovanje je bilo enostavno, imel sem dober občutek,« je razložil komisiji.
Zakaj podatka, da je funkcionarju Virantu vozovnice urejal Kostanjšek, komisija ni napisala v poročilo, ni znano. V vsakem primeru je s tem aktualnega ministra za notranje zadeve dokončno »oprala« krivde. Ugotovila je namreč lahko, da je Virantu v svojem funkcionarskem obdobju vozovnice urejala le soproga. To pa dokazano ne drži.
Je torej KPK namerno »pokrila« Viranta? Ali pa ji je ta v zadevi res zamolčal bistvene podrobnosti, kot trdijo na komisiji? Pri tej dilemi bo ključen odgovor na vprašanje, ali je Virant komisiji poslal elektronska sporočila, ki si jih je v letih 2010 in 2011 izmenjal s Kostanjškom in v katerih sta se dogovarjala o nakupu vozovnic. To dokumentacijo je Klemenčič od Viranta zahteval že na zaslišanju. Virant je »pisno pojasnilo« skupaj z elektronskimi sporočili na KPK poslal že dan za tem, 15. oktobra. Ali so bila med njimi tudi sporočila Kostanjšku, ni mogoče ugotoviti. V KPK še vedno trdijo, da teh sporočil nimajo. Drugače govori Virant. »Seveda sem komisiji natančno pojasnil vsa dejstva v zvezi z nakupi vozovnic. (...) Menda ne mislite, da sem komisiji govoril neresnico ali kaj zamolčal?« nam je dejal pred tremi tedni. Mimogrede, čeprav so na KPK že marca zatrdili, da so se s prošnjo za posredovanje sporočil med Virantom in Kostanjškom obrnili tudi na Dnevnik, je do včeraj v hiši nismo prejeli.
