V pisarni predsednika Boruta Pahorja trenutno obravnavajo sedem prijav kandidatov in kandidatk za sodnike ne evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu. Prijave je do 20. maja zbiralo ministrstvo za pravosodje. Dokler se do kandidatov ne opredelita vlada in sodni svet, pravijo, imen ne bodo razkrivali. Neuradno se v pravniških krogih govori o dveh sodnikih z ljubljanskega in z ustavnega sodišča. Položaj sodnika v Strasbourgu je prestižen, zato je mogoče sklepati, da so prijave oddali visoko profilirani pravni strokovnjaki.
Premalo prijavljenih žensk
Res pa je, da je v preteklosti Slovenija že imela težave z iskanjem primernih kandidatov; posebna težava je bila, da se niso prijavljale kandidatke. Pravila ESČP namreč določajo, da morajo biti prijave »uravnotežene« po spolu. Leta 2007 je bilo tako denimo objavljenih kar devet razpisov in šele deveti je bil uspešen. Izmed sedanjih sedmih prijavljenih bo DZ moral izvoliti tri – med njimi zaradi uravnoteževanja spolov najmanj eno žensko – katerih kandidature bodo poslane v Strasbourg. Tam bo parlamentarna skupščina Sveta Evrope izbrala enega sodnika ali sodnico. Postopek mora biti končan pred 1. novembrom 2015, ko se izteče mandat sedanjemu slovenskemu sodniku Boštjanu M. Zupančiču.
Zupančič je sodnik v Strasbourgu postal leta 1998. Vmes mu je mandat že potekel, a je bil ponovno izvoljen – leta 2008 je v parlamentarni skupščini dobil več glasov od protikandidatov, tožilca in kasnejšega odvetnika Boštjana Penka ter diplomatke Milene Šmit. Z reformo delovanja sodišča je bila možnost ponovitve mandata sicer ukinjena. Novi sodniki bodo izvoljeni za devet let, potem pa bodo morali sodišče zapustiti. Sodniki ESČP so praviloma strokovnjaki za mednarodno pravo, ki je tesno povezano s pravom človekovih pravic. Zupančič je po osnovni specializaciji sicer kazenskopravni teoretik, kar pa mu govori v prid, ker večina sporov v Strasbourgu izhaja iz kazenskih zadev.
Sodniki obsodijo svoje države
Nacionalni sodniki v skladu s konvencijo o človekovih pravicah vedno sodijo v primerih, ki zadevajo državo, iz katere prihajajo. Šteje se, da »domači« sodniki lahko pripomorejo k razumevanju problema, s tem da kot poznavalci domačih razmer drugim sodnikom razložijo določene specifične situacije. Velja tudi, da je sodnik »sodni ambasador« oziroma varuh pravic svoje države. Zaradi številčne sestave senatov, ki odločajo (sedem- ali sedemnajstčlanski senat), pa se ne more zgoditi, da bi bila sodba pristranska v korist države, iz katere sodnik prihaja. Sodniki tudi sicer nimajo težav z obsojanjem svoje države. Sodnik Zupančič je tako doslej sodeloval v obsodbah Slovenije v več odmevnih primerih, med drugim tudi v pritožbi izbrisanih zoper Slovenijo. V ločenem mnenju je Zupančič leta 2012 brez dlake na jeziku izbris označil za »poskus etničnega čiščenja«.