Študij se v Sloveniji ni spremenil tako, kot je obljubljala bolonjska reforma. Formalno smo dobili veliko novih programov, ki so predvsem drugače časovno razporejeni od starih, a njihova vsebina ostaja enaka, opaža Rok Primožič, predsednik Evropske študentske organizacije. Študij nam je sicer uspelo razdeliti v tri stopnje, smiselnosti vsake stopnje posebej pa ne znamo določiti. Študentje, ki končajo prvo bolonjsko stopnjo študija, nimajo pravih možnosti za zaposlitev, zato se jih kar 90 odstotkov odloči za študij na drugi stopnji. Vse več pa je tudi doktorskih študentov, čeprav nacionalnih ciljev, kaj natančno naj bi bil cilj doktorskega študija, nimamo.
Tudi tako imenovane ECTS-točke, s katerimi naj bi se merili učni dosežki in obremenjenost študentov, tega po mnenju Primožiča ne odražajo. »Implementacija točk je bila pri nas naključna. Pogosto je bila odvisna od tega, koliko pedagoških ur so potrebovali profesorji, da bi dosegli polno zaposlenost. Tako imamo zdaj študente, ki so po študijskih obveznostih preveč obremenjeni, in takšne, ki so premalo, na papirju pa je z njihovimi točkami vse v redu.« Ne deluje niti mobilnost študentov in profesorjev. Še manj pa se po njegovem pogovarjamo o socialnih dimenzijah študija: »Imamo velik osip, sistem štipendiranja k študiju ne spodbuja vseh skupin mladih, še vedno imamo veliko težav pri priznavanju neformalnega izobraževanja, znanja in kompetenc,« našteva predsednik Evropske študentske organizacije. Ob tem pa izpostavlja tudi pozitivne spremembe, ki jih je prinesla bolonjska prenova. Med glavnimi omenja zagotavljanje kakovosti izobraževanja.
Namesto ocen vprašanja
V akademskih krogih namesto konkretnih ocen in kritik slišimo predvsem vprašanja, ali bolonjska reforma prinaša tisto, kar smo pričakovali (menda zaradi odsotnosti podatkov, na katere bi jih profesorji lahko naslonili). Med najpogostejša rektor ljubljanske univerze dr. Ivan Svetlik uvršča vprašanje, ali bolonjski študij študentov res ne spodbuja h kritičnemu mišljenju.
Kljub skupnim ciljem bolonjske reforme po Svetlikovem mnenju ne smemo spregledati aktualnih težav, s katerimi se sooča naš visokošolski sistem. »Padli smo v globoko ekonomsko krizo, ki je dodatno zaostrila vprašanje boljše zaposljivosti, ki je bila eden od ciljev bolonjske reforme.« Prav tako so današnje generacije študentov drugačne od tistih, ki so študirali, ko so se ustvarjali temelji te reforme. »Odraščajo v drugačnem okolju, doživeli so drugačno socializacijo in imajo drugačna pričakovanja,« našteva rektor. Ravno zato bi bilo slepo slediti vsem začrtanim smernicam bolonjske reforme nesmiselno, je prepričan dr. Pavel Zgaga z ljubljanske pedagoške fakultete. Evropa namreč ni postala najbolj konkurenčen del sveta in Slovenija ni postala njen svetilnik. Nasprotno: Evropa je postala velik prostor odprte trgovine, v katerem je celo evro kot valuta izgubil tisto moč, za katero smo upali, da jo bo imel.
Nova delovna skupina
Ne glede na aktualne težave celotne družbe je minister za izobraževanje Jernej Pikalo prepričan, da je bolonjska prenova slovenskemu visokošolskemu prostoru prinesla »ogromno modernizacijo«, ki bo v prihodnosti »prinesla še več«. Prav pa je, meni, da v visokošolskem prostoru o tej reformi vlada skepsa. Razrešili jo bodo z delovno skupino. To naj bi ustanovil v okviru sveta za visoko šolstvo, pripravila pa naj bi celovito evalvacijo bolonjske reforme v Sloveniji.
Kljub temu da bolonjska reforma ne more rešiti vseh težav evropskih visokošolskih sistemov, pa bi jo bilo smiselno nadaljevati, je prepričan latvijski rektor dr. Andrejs Rauhvargers. Ministri posameznih držav, ki se bodo o prihodnosti tega procesa pogovarjali prihodnje leto, pa bodo morali najti odgovore na širša in novejša vprašanja, kot so si jih postavljali pred desetletjem. Na primer, kaj storiti z državami, ki v reformi niso dejavne, in kako nadaljevati tam, kjer so jo že do potankosti izpeljali.
