Vlado Mira Cerarja kot uspešno ocenjuje le 18 odstotkov anketirancev v javnomnenjski raziskavi Vox populi, kar je tretjina manj kot ob prvem merjenju njene podpore prejšnji mesec. To pa je tudi slabši rezultat, kot ga je kadar koli zabeležila prejšnja vlada. Ministrska ekipa Alenke Bratušek je bila najslabše ocenjena letošnjega avgusta, ko je opravljala le še tekoče posle – da dela dobro, je tedaj menilo 20,5 odstotka vprašanih. Nižjo podporo, kot jo ima aktualna vlada, sta sicer zabeležili tako Pahorjeva ministrska ekipa kot druga Janševa vlada: slednjo je po objavi poročila protikorupcijske komisije o premoženjskem stanju prvaka SDS februarja lani kot uspešno ocenilo le 13,6 odstotka vprašanih, Pahorjevo vlado pa avgusta leta 2011 celo manj kot 10 odstotkov. Vendar pa nobena od njiju ni tako hitro po imenovanju zabeležila tako nizke ocene uspešnosti kot sedanja ministrska ekipa. Tako je imela druga Janševa vlada manj kot 20-odstotno podporo prvič po petih mesecih delovanja, Pahorjeva ministrska ekipa, ki jo je na začetku mandata kot uspešno ocenila več kot polovica anketirancev, pa dve leti po prihodu na oblast.
Usodnost »sistema visokega letenja«
Vendar pa tudi zadnji dve vladi, torej druga Janševa in vlada Alenke Bratušek po raziskavi Vox populi, ki jo za Dnevnik vsak mesec opravlja agencija Ninamedia, nikoli nista beležili prav visoke podpore. Ministrsko ekipo, ki jo je vodil prvak SDS, je ob prvem merjenju kot uspešno ocenilo 32,6 odstotka vprašanih, kar je bil tudi njen najboljši rezultat, vlada Alenke Bratušek pa je startala s 34-odstotno podporo in se povzpela največ do 37 odstotkov. Kar so mnogo slabši rezultat, kot so jih od leta 1999, odkar Vox populi meri vtis javnosti, zabeležili zadnji dve Drnovškovi pa tudi Ropova vlada in v prvi polovici mandata prva Janševa ministrska ekipa. V omenjenem času jim namreč podpora ni padla pod 40 odstotkov (do konca leta 2006 so anketiranci sicer odgovarjali na vprašanje, ali podpirajo politiko vlade, od tedaj pa na vprašanje, kako ocenjujejo delo vlade), pogosto pa je bila višja od 60 odstotkov. Še zlasti so bili vprašani naklonjeni Drnovškovima vladnima ekipama, saj se je podpora v dobrih treh letih merjenj le enkrat spustila rahlo pod 50 odstotkov, dvakrat pa se je celo dvignila prek 70 odstotkov. Najvišje – na 75 odstotkov – konec leta 2000, torej takoj po odhodu Bajukove vlade, ki jo je v njenem polletnem delovanju podpiralo le od 20 do 26 odstotkov vprašanih. »Ko je imela Bajukova vlada leta 2000 v startu 20-odstotno podporo, smo razmišljali, da je to nekaj strašnega in neponovljivega, pa je očitno mogoče že na samem začetku doseči še slabše rezultate,« poudarja direktor Ninamedie Nikola Damjanić.
Andraž Zorko, partner v raziskovalni družbi Valicon, oceno dela sedanje vlade vidi kot kombinacijo dvojega. Prvo je splošno nezaupanje v vlado oziroma v politične institucije pri nas sploh. »Vsaka vlada, ki pride sedaj na oblast, že v startu naleti na široko nezaupanje v delo te institucije kot take.« Prav tako pa, kot ugotavlja Zorko, Cerar in njegova ekipa za zdaj nista dosegla nobenega resnega uspeha, s katerim bi se lahko pohvalila, oziroma ju je predvsem zaznamovalo neuspešno iskanje gospodarskega ministra.
Tudi Damjanić opozarja na splošno stanje, v katerem smo kot družba: ljudje so vse bolj nezadovoljni in razočarani, občutek, da se lahko stvari v doglednem času spremenijo na bolje, je vse manj prisoten. K sedanji oceni vlade pa je bistveno prispeval tudi »sistem visokega letenja«. Cerarjev nastop je bil namreč po Damjanićevih besedah zelo obetaven, hrupen, visoko moralen... Po njegovem prihodu na oblast pa ljudje ugotavljajo, da se stvari ne spreminjajo na bolje. Prav tako smo iz dneva v dan priče različnim negativnim informacijam o delovanju vlade.
Po Janševem kriteriju do trajnega brezvladja
Križanje odgovora o uspešnosti vlade s strankarsko preferenco anketirancev pokaže, da so Cerarjevi vladi pričakovano najmanj naklonjeni volilci največje opozicijske stranke (prepričala je le 5 odstotkov pristašev SDS). Manj pričakovano pa je, da ima drugo najnižjo podporo med volilci koalicijske DeSUS: da dela uspešno, jih meni dobrih 18 odstotkov. Kar je celo za malenkost slabši rezultat kot ga aktualna ministrska ekipa beleži med volilci opozicijskih NSi in ZL. Največ zadovoljnih z delom vlade je med pristaši SMC, a je teh še vedno manj kot polovica (47,6 odstotka).
Ko se je podpora Pahorjevi ministrski ekipi znižala pod 25 odstotkov, je Janez Janša ocenil, da je to tista meja, pri kateri bi se morale vlade posloviti (na ta kriterij je sicer pri kasnejšem svojem vodenju vlade pozabil). Nekdanji prvak SD Igor Lukšič pa je kot mejo, ko nizka podpora javnosti onemogoča uspešno delo vlade, videl 20 odstotkov. Bi morda torej morala o svojem odhodu že začeti razmišljati tudi Cerarjeva ekipa? »Katera koli vlada bi nastopila sedaj, bi startala z okoli 20-odstotno podporo,« je prepričan Zorko. Če bi torej obveljalo pravilo, ki sta ga zagovarjala Janša in Lukšič, po njegovi oceni ne bi imeli nikoli več nobene vlade. Zorko sicer ne meni, da se Cerarjevi ministrski ekipi podpora v prihodnje ne bi mogla dvigniti. »Je pa to tek na dolge proge. Ni ukrepa, ki bi lahko sedanjo sliko popravil čez noč.«
Vsakokratni povolilni vzorec
Tako kot vladi je po novembrski javnomnenjski anketi Vox populi padla tudi podpora največji koalicijski stranki SMC. Če bi bile volitve včeraj, bi jo obkrožilo le še 13,8 odstotka vprašanih (po julijski anketi več kot 30 odstotkov). Če pa pogledamo zgolj opredeljene anketirance in torej ne upoštevamo tistih, ki ne bi šli na volitve ali ne vedo, koga bi volili, bi dobila dobrih 23 odstotkov glasov (julija dobrih 40 odstotkov). Vendar pa SMC ni več na prvem mestu; prehitela jo je Janševa SDS, ki bi jo obkrožilo dobrih 24 odstotkov opredeljenih anketirancev. »Takšnemu vzorcu smo priče po vsakih volitvah, saj opozicijska stranka vedno počasi na videz prevzame primat,« pravi Zorko. In dodaja, da se je tudi, ko je oblast prevzela SDS, čez čas v javnomnenjskih raziskavah kot močnejša stranka pojavila SD. Je pa prepričan, da v primeru, če bi bile volitve danes, SDS ne bi zmagala in tudi ne bi dosegla boljšega rezultata, kot ga je julija. Ker vprašani vedo, da volitev v nedeljo ne bo, in da gre torej zgolj za hipotetično vprašanje, so po Zorkovem mnenju javnomnenjske raziskave v večji meri priložnost, da ljudje izrazijo svoje negodovanje in nasprotovanje trenutni oblasti kot pa dejansko podporo eni ali drugi stranki.
Vendar pa nobeni zmagovalki volitev podpora po volitvah ni tako hitro padala kot prav SMC. SDS bi po zmagi na volitvah oktobra 2004 po javnomnenjskih raziskavah Vox populi še leto dni obkrožilo med 40 in 55 odstotki opredeljenih anketirancev, SD pa jo je prehitela šele marca 2007. Socialni demokrati so bili po zmagi na volitvah leta 2008 na prvem mestu še osem mesecev.
Del tistih, ki bi oktobra volili SMC, se je tokrat očitno preselil med neopredeljene – da ne bi šli na volišča oziroma ne vedo, koga bi obkrožili, je skupno odgovorilo skoraj 41 odstotkov vprašanih, kar je slabih deset odstotnih točk več kot oktobra. Podpora je sicer ta mesec najbolj zrasla Združeni levici, ki se je spet močno približala Socialnim demokratom. ZL bi volilo 13 odstotkov opredeljenih anketirancev, SD pa dobro odstotno točko več. Spomnimo, da je na julijskih volitvah SD dobila 5,98, ZL pa 5,97 odstotka glasov. Kot pravi Zorko, ima ZL kot opozicijska stranka precej hvaležno vlogo, saj se postavlja tako zoper vlado kot zoper klasično opozicijo, ki jo predstavlja SDS. Poleg SMC je podpora v primerjavi z oktobrskim merjenjem največ padla DeSUS in NSi (prvo bi volilo dobrih 9, drugo pa 7,5 odstotka opredeljenih anketirancev).
