SSKJ politično nekorektno opisuje nekatere družbene skupine

Čeprav imamo velikokrat občutek, da je slovar samo jezikovni priročnik, ga v družbi ne dojemamo samo tako, ampak ima več vlog, ki se jih je treba zavedati. Slovar je tako statusni simbol, pomeni prestiž, tudi v slovenskem prostoru se lahko uporablja kot argument za širjenje nestrpnosti ali pa kot argument na sodišču.

Ljudje se ne zavedamo, da so vsi diskurzi, ki se pojavljajo v našem življenju, medsebojno prepleteni. Nekateri tako delujejo s pozicije družbene moči, drugi pa so v določenih govornih situacijah brez nje. Naši diskurzi niso nikoli nevtralni, saj smo bitja s svojimi prepričanji.

V vseh družbenih okoljih se jezikovni priročniki uveljavijo kot zelo pomembne knjige. V družbenih okoljih, med katerimi je tudi slovensko, kjer jezik igra pomembno identitetno vlogo, ima slovar še pomembnejšo vlogo, socializira se kot nekaj, kar ima velik pomen. Pri presojanju in odločanju o jeziku zato velikokrat, ker je to lažje in ker nam posledično ni treba toliko razmišljati, posežemo po nečem, kar se je uveljavilo kot avtoriteta. Slovar je to moč pridobil nehote, čeprav se institucije, ki se ukvarjajo z izdelavo slovarjev, te moči velikokrat tudi zavedajo.

Slovar lahko sicer počne oboje, prvenstveno pa je odraz družbe, v kateri je nastajal. Seveda se v njem odraža tudi, kako so družbo tedaj videli tisti, ki so slovar ustvarjali, in so lahko tako tudi usmerjali pogled.

Ideologija je vedno izbor iz nečesa. Ustvarjalci slovarja so vedno pred izzivom, kako opisati določeno leksikalno enoto, kaj naj od tega, kar imajo na voljo, izberejo. Seveda poskušajo delovati nevtralno, ampak zavedati se moramo, da tudi kot raziskovalci hote ali ne hote izbiramo po lastnih preferencah. Z analizami lahko preučimo, kaj točno je leksikograf izbral od vsega, kar je imel na razpolago, in tako opazujemo njihove ideološke pozicije.

Vsepovsod so bili slovarji knjige, iz katerih so bile razvidne družbene vrednote. V nekaterih okoljih, na primer v angleškem, se je o politični korektnosti govorilo sorazmerno zgodaj, slovarji so bili tam v drugačni poziciji, saj so bili na trgu. Kadar se v družbi vzpostavi nelagodje glede politične nekorektnosti, se tisti, ki izdelek pošljejo na trg, tega zavedajo in poskušajo biti posebej pozorni na tiste dele slovarja, kjer bi lahko prišlo do neustreznega opisa posameznih družbenih praks in družbenih skupin. V Sloveniji imamo še vedno slovar, ki je nastal v šestdesetih letih, o tem se takrat niso spraševali in to ni bila odprta razprava. Kasneje je slovar še vedno vztrajal pri takšnem kontekstu in se ni posebej posvečalo vprašanju občutljivih elementov slovarskega opisa, kjer gre za opisovanje posameznih družbenih skupin, ki so družbeno zapostavljene oziroma niso družbeno vplivne.

Pred očmi moramo vedno imeti čas izdelave slovarja in kakšne so bile družbene vrednote takrat. Težava pa je, da je ta slovar danes še vedno edini referenčni slovarski vir, ljudje se ne sprašujejo, ali so slovarske informacije zastarele, ampak jih preprosto jemljejo, kot da danes še vedno veljajo, čeprav so se družbene vrednote spremenile in besede niso opisane z vidika današnjega razumevanja sveta. Največji očitek je povezan s tem, kako so na podlagi gradiva, ki so ga imeli, slovarniki izbirali zglede rabe. Pri izbiri zgledov rabe se namreč najbolje kaže, čemu so izdelovalci slovarja dali prednost. Ti so imeli na voljo tudi nevtralne zglede rabe, odločali pa so se za prikaz homoseksualnosti v izredno negativnih kontekstih.

Tudi pri seksizmu se ideološkost najbolj izkaže pri zgledu rabe. Tukaj je težava še bistveno večja kot pri vprašanju homoseksualnosti, kajti ženske so prikazane v izredno negativnih kontekstih, še posebej mlajše ženske, dekleta. Večina zgledov je iz literature 19. stoletja, in kljub temu, da so tudi tukaj imeli na voljo zglede, kjer bi lahko ženske prikazali v nevtralnih kontekstih, so izbirali izrazito stereotipne in negativne zglede rabe. Nasprotno pa so fantje opisani ne le nevtralno, ampak praviloma s pozitivni lastnostmi.

Uporaba slovarja je s stališča sodnika, ki se mora na nekaj opreti, razumljiva. Je pa uporaba slovarja v takšnih primerih nekaj, česar ne bi pričakovali, če bi razmislili o tem, za kaj pri razžalitvah in sovražnem govoru sploh gre. Jezikovna raba je namreč vedno stvar konteksta, vprašati se moramo, komu in zakaj je bilo nekaj izrečeno. Šele interpretacija konteksta je pogoj, da o tem presojamo. Nerazumljivo je torej, da samo vzamemo slovar in slovarski opis kot argument, pa vendarle se to dogaja, ker se slovar dojema kot avtoriteto, ki lahko odgovori na vsa jezikovna vprašanja. Pomembno je tudi, da je trenutni slovar preprosto zastarel in ne odraža družbene realnosti. Zato tudi ne razumem jezikoslovcev, ki trdijo, da potrebujemo poseben slovar, ki bo namenjen sodiščem. Sodišča se morajo namreč odločati na podlagi konteksta jezikovne rabe.

V javnosti koncept novega SSKJ s tega vidika ni bil predstavljen, o njem je malo dostopnih informacij.

Prihodnost slovenske leksikografije vidim v konceptu popolnoma novega Slovarja sodobnega slovenskega jezika, ki bi nastal neodvisno od SSKJ, na pobudo Univerze v Ljubljani. Ideja je že predstavljena, koncept se nadgrajuje v širšem konzorciju, ki združuje ljubljansko, mariborsko in primorsko univerzo, Institut Jožef Stefan in nekatere zasebnike. Trenutno vse delamo prostovoljno, koncept se pripravlja brez finančne podpore države. A delamo zato, ker mislimo, da to slovenski prostor potrebuje. Pomembno je, da dobimo slovar, ki bo odgovarjal na potrebe uporabnikov, ki bo v spletnem okolju in na različnih platformah dostopen vedno, kadar si uporabniki zaželijo. Prisoten pa bo tudi razmislek o tem, kako pri slovarskem delu pristopiti k vprašanju politične korektnosti.