Ob pol enajstih dopoldan, približno uro in pol po začetku delovnega dne, je nekdo na hodniku pred pisarno metal pikado. Za njegovim hrbtom je stala biljardna miza in čakala na igro. Nadstropje višje je na zabavo čakal kokpit virtualnega športnega avtomobila. Dirka s plastičnim volanom in pedali pred ogromnim videoekranom se začne s pritiskom na dva gumba. Računalniško podjetje Klika v ljubljanskih Črnučah je otroško igrišče za genialce.

»Povprečen fokus računalniškega programerja je pet do šest ur na dan,« je v Klikini kuhinji ob aparatu za kavo rekel Domen K. »Toliko časa se da dobro delati, potem začne produktivnost padati. Vmes se je treba sprostiti.« Domen, računalniški inženir, je v Kliki eden od vodij projektov. V meglenem jutru nosi širok nasmešek, jopico s kapuco in frizuro Marka Zuckerberga. »Dobrih programerjev v Sloveniji primanjkuje,« je rekel. Pet ali šest kolegov, ki so se medtem nagnetli okrog kuhinjskega pulta, je prikimalo. Pogovarjali smo se o strahu pred izgubo dela, ki ob prelomu leta okupira večino misli delavcev v Sloveniji. Pogodbe se iztekajo, bilance se preštevajo, začenja se novo obdobje z novimi rezi. Izčrpavanje do onemoglosti v minulem letu za delavce ni jamstvo, da njihovih pravic prihodnje leto ne bodo potisnili še malce globlje. Zdi se, da je velik kos trga dela v regresiji. Nekateri delci pa drvijo naprej. »V računalniški panogi je grožnja zaposlenim, da se morajo izčrpavati ali pa bodo leteli iz službe, nesmiselna,« se je nasmehnil Blaž M. »Novo službo jih večina najde v nekaj dneh.«

Računalniško programiranje je zahteven umski proces, ki ga – glede na trenutne tehnološke potrebe zahodne družbe – obvladuje relativno malo ljudi. Informacijske tehnologije, tehnologije komuniciranja, obdelovanja in razširjanja informacij so v strmem vzponu. Svet leta 2015 živi po scenariju znanstvenofantastičnih filmov izpred tridesetih let. Le da bi morala – po scenariju – prihodnost priti čez sto let. Ker je že tu, jo mora nekdo hitro pretvoriti v programsko kodo.

Vozi, menedžment!

»Podjetja naše študente že takoj po tistem, ko diplomirajo, kar razgrabijo,« se je dva tedna prej pohvalil Marko Bajec, profesor s fakultete za računalništvo in informatiko. Učil je večino fantov in deklet, ki danes v Sloveniji programirajo v računalniških podjetjih. »To je specifika našega področja,« pravi Bajec.

Velikokrat si informacijsko-tehnološka podjetja bodoče zaposlene rezervirajo že v času študija in bolj nadarjene med njimi profesor vedno težje prepriča, naj nadaljujejo podiplomski študij. »Pravzaprav je treba študente računalništva in informatike razumeti,« pravi Bajec. »Če se vpišejo na doktorski študij, se za štiri leta odpovedo napredovanju, ki bi ga lahko dosegli, če bi se takoj zaposlili v gospodarstvu. Odpovedo se tudi primernemu zaslužku.«

Računalniška podjetja delujejo na globalnih tržiščih – denimo spletnem oglaševalskem trgu ali trgu podatkov – katerih letna vrednost se meri v več deset in tudi krepko čez sto milijardah dolarjev. Veliko idej in investicij sicer propade, v uspešnih podjetjih pa so plače inženirjev relativno visoke in stabilne. Na Kliki ob koncu leta prejmejo zaposleni od vodstva tudi darila – večinoma tehnološke naprave, kakršna je tablični računalnik ipad. Obenem pa tudi zaposleni nagradijo menedžerje. Lani so jim kupili avanturistični »vikend paket« preživetja v naravi – brez tehnoloških naprav. Letos jih s šaljivim sloganom »Vozi, menedžment!« pošiljajo na dirkanje s ferrariji in lamborghiniji v Italiji. Zaposleni so se menedžerjem zahvalili za dobro delo.

Od Brazilije do Azerbajdžana

Klika po združitvi s švicarskim podjetjem Sportradar skrbi za petinšestdeset odstotkov globalnega prometa s športnimi podatki, ki jih uporabljajo športne stavnice. V tem segmentu se »zavrti« 35,6 milijarde dolarjev na leto. Športne rezultate zbirajo, obdelujejo in prodajajo tudi za druge namene. Skozi Klikine računalnike se preliva število golov z nogometnega svetovnega prvenstva v Braziliji in število zapravljenih krogel z balinarskega turnirja v Azerbajdžanu. Podatki tečejo z igrišč, prek Ljubljane v različne države – do medijev, stavnic in nadzornih organov, ki v morebitnih »nenavadnih« rezultatih odkrivajo prirejene tekme. Klika in Sportradar, združena v enotno podjetje, globalni veletok športnih podatkov obdelujeta z matematičnimi algoritmi in ga pretvorita v statistične izračune, tabele, grafe, animacije. Za to potrebujejo osemdeset do devetdeset zaposlenih.

»Uspeva nam, ker je delo ves čas zanimivo, ker smo z zaposlenimi lahko tudi osebni prijatelji in ker sta pri nas hobi in delo povezana v eno,« pravi direktor in soustanovitelj podjetja Gregor Rebolj. »Vsi smo navdušenci nad tehnološkimi novostmi in igračkami. Ne glede na položaj se družimo tudi v prostem času in lahko se pogovarjamo o razvoju naprav, ki nas fascinirajo.« Na mizici je med pogovorom stala kot steklenica kokakole velika robotska žuželka s kolesi namesto nog. Brnela je in utripala z lučmi. Zna tudi skakati, je rekel Rebolj in jo potrepljal po stikalu, da se je pomirila.

Novi informacijski sistem

Propulzivnost informacijsko-tehnološke branže je kombinacija zahtevnega poklica – programerja ni mogoče čez noč nadomestiti z manj kakovostnim in cenejšim – in menedžerske etike. V večini uspešnih računalniških podjetij, ki so nastala v zadnjem desetletju, so menedžerji hkrati tudi lastniki. Podjetja so se razvila iz njihove prostočasne dejavnosti. Povezava je čustvena, zato je uspeh podjetja obenem njihov osebni uspeh.

»V drugi četrtini leta 2015 pričakujemo velik skok,« se je nasmejal Matej Zalar, direktor in solastnik podjetja Visionect. »Več milijonskih mest, predvsem v ZDA, bomo opremili z digitalnimi informacijskimi tablami. Podpirata nas globalni podjetji Epson in E Ink. Računamo na to, da bomo prvi, zato natančnejših načrtov ne razkrivamo.« Razvojni oddelek Visionecta, podjetja, ki ga je Zalar z bratom Rokom in kolegom Luko Birso ustanovil leta 2007, deluje v Ljubljani.

V sejni sobi je pred njim ležal razstavljeni elektronski papir. Videti je bilo bel ekran, žice in tiskano vezje. Naprava porabi komaj en odstotek energije, ki jo za prikazovanje slike porabi prikazovalnik s tekočimi kristali. »Informacijske table, ki bodo denimo prikazovale vozne rede mestnega potniškega prometa, bodo samozadostne,« napoveduje Zalar. »Delovale bodo na sončne celice.« Table bodo robustne, zdržale bodo ekstremno vročino, mraz in padavine. Z manjšo tovrstno napravo, imenovano Geoffrey, ki se uporablja za elektronsko naročanje v gostinskih lokalih, je Visionect tehnologijo že testiral. Dvajset Visionectovih inženirjev zdaj za večje naprave sestavlja ustrezne programe. »Predstavljajte si sto tisoč naših tabel po vsem mestu, ki nadomestijo informacijske table, ki so bile doslej papirnate,« je vizionarski Zalar. »Informacije lahko iz enega kontrolnega centra v trenutku pošiljate na vse prikazovalnike hkrati. V logističnem smislu je to za upravljanje mesta izrazita prednost.« Zalar govori o pametnih mestih prihodnosti.

Ko se bo prodaja izdelkov začela, namerava Visionect prodajni oddelek preseliti v ZDA. »V Sloveniji klima ni dobra. Vsi gledajo v tla in se pritožujejo. Poslovna higiena je slaba, ljudje nimajo osebne integritete.« Zalar pravi, da to tudi njega včasih spravlja v obup, četudi čuti, da je njegovo podjetje na pragu uspeha.

Iskanje prave smeri

Na drugem koncu mesta podjetje Zemanta medtem s semantično analizo spletnih besedil pripravlja nove oblike spletnega oglaševanja. Ali bo nov izdelek uspel, želijo preveriti v prvi četrtini leta 2015, napoveduje soustanovitelj in eden od vodij podjetja Andraž Tori. Tako Visionect kot Zemanta sta že dobila več kot milijonske finančne injekcije iz investicijskih skladov, ki razumejo prihodnost.

»V naši branži se da občutiti kanček sindroma 'krivde preživelih',« se je slikovito izrazil Tori. Vse okrog se podira. Ministri na vladnih sestankih zmajujejo z glavo. Trdijo, da vedo, kaj bi bilo treba narediti, a denarja ni dovolj. Mladi, ki so končali fakultete, dneve preživljajo ob kavicah za evro in pol in upajo, da bodo dobili honorarno zaposlitev vsaj za en teden, toliko, da bodo plačali socialne prispevke. Slovenska računalniška podjetja pa se v angleščini pogovarjajo o prodajanju svojega znanja v jugovzhodno Azijo in ZDA. Inženirji se vsake toliko časa usedejo na letalo in se na drugo stran sveta odpeljejo na sestanek s strankami in investitorji.

»Ne le, da je treba Slovenijo vpeti v svet, za začetek bi bilo treba svet pripeljati v Slovenijo,« pravi Tori. »Odpreti je treba trg dela in univerzitetni sistem. Zaposliti dvajset odstotkov tujih profesorjev in trideset odstotkov študentov pripeljati iz tujine.« Tori je pred mesecem dni sedel za omizjem, ki razume tehnologije prihodnosti. Sklical ga je predsednik republike Borut Pahor in ga poimenoval Slovenija 2030. Tori je v energičnem nastopu napovedal, da lahko Slovenija suvereno tekmuje v globalnem svetu. Dovolj je majhna, da se lahko usmeri v pravo smer. Predsednik je – v svojem slogu – energično prikimaval. Slovenija ima prihodnost, je rekel.