Guštin: Za zunanjimi prelomnicami razvoja Slovenije stojijo bistveno globlji procesi

Nastop krize razgalil globlje težave procesov

»Vstop v Nato je s perspektive dosedanjega razvoja nekoliko manj opazen, čeprav je trajal najdlje in z največ odprtimi vprašanji. Vprašanje mednarodne varnosti Slovenije pa zna postati mnogo pomembnejše, kot je bilo v zadnjih dveh desetletjih,« je dejal Guštin. Dodal je, da bo poleg naštetih prelomnic treba prej ali slej ovrednotiti kot pomembno prelomnico v razvoju države tudi prehod iz optimistične v pesimistično fazo, ki se je zgodil z nastopom zadnje krize leta 2009.

Po Guštinovih besedah je nastop krize razgalil globlje težave procesov, od gospodarskih do političnih, ki so bili tako doma kot v tujini dotlej prepoznani za uspešne. »Prelomnica leta 2009 bo v bodočem zgodovinskem proučevanju zagotovo pomembna. Za Slovenijo to ni le gospodarska kriza, ampak tudi širša družbena in politična kriza z notranjimi vzroki,« je pojasnil.

»Predstave o trdnosti domačega političnega sistema so se s padcem v krizno in nato v pesimistično fazo močno relativizirale. Z vsakimi volitvami se pojavijo nove zmagujoče stranke, kar zagotovo ne govori o kakovosti političnega prostora, ki mu pogosto pripisujemo preveliko vlogo,« je ocenil Guštin.

Ideološka delitev vseskozi ena od stalnic politike

Tako tranzicijska kot posttranzicijska politika je po njegovih besedah izhajala iz predosamosvojitvenega obdobja, ideološka delitev ali lepše kulturni boj pa je vseskozi ena od stalnic politike. Pri tem je Guštin opozoril, da je kriza tudi kriza večine družbenih oziroma državnih podsistemov, ta pa je odprla tudi vprašanje obstoja socialne države, ki se je dotlej kazala kot nekakšna naravna, družbeno dogovorjena oblika slovenskega življenja.

Med družbenimi in političnimi procesi izza zunanjih prelomnic pa je direktor Inštituta za novejšo zgodovino izpostavil dva vidika: uveljavljanje države v mednarodnem prostoru in vprašanje, kakšna naj bi bila država, predvsem v smislu socialne in hkrati gospodarsko uspešne države.

Guštin je dejal, da se je z vstopanjem Slovenije v mednarodne integracije odprlo vprašanje nacionalne države oziroma vprašanje njene suverenosti v okvirih vse bolj globalnega sveta, transformacija v kapitalistični sistem pa kljub 20-letnemu iskanju še vedno ni povsem opredelila gospodarskega okvira in s tem podlage slovenske države; zamajala je obstoj socialne države, ki je temeljil tudi na državnem lastništvu. Po njegovih beseda gre za dva ključna vidika vsega družbenega in političnega dogajanja.

Makroekonomska stabilizacija

O temeljnih gospodarskih prelomnicah v zadnjih 24 letih pa je v pogovoru za STA razmišljal sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Aleksander Lorenčič. Spomnil je, da je zgodovinopisje na tem področju že naredilo korak naprej in zapisalo vse ključne prelomnice.

Po Lorenčičevih besedah je boljše kot o mnoštvu pomembnih dogodkov govoriti o nekaj odločilnih področjih za gospodarski razvoj države. Eno od teh je bilo zagotovo vstopanje v različne mednarodne gospodarske integracije, pri čemer je bila Slovenija zelo uspešna. Do leta 1996 je vstopila v vse najpomembnejše integracije z izjemo OECD, kamor je vstopila šele leta 2010.

Drugo odločilno področje je bila makroekonomska stabilizacija. »S tem so se politika, predvsem pa centralna banka in druge finančne inštitucije v prvi fazi še najbolj ukvarjale. Cilj je bil, da bi Slovenija čim prej izšla iz transformacijske depresije oziroma recesije,« je pojasnil Lorenčič.

Privatizacija kot ključni proces

Poudaril je, da je bila Slovenija tudi na tem področju v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami uspešna. Okrevanje je prišlo relativno hitro, že sredi leta 1993. Odtlej pa vse do izbruha zadnje krize - recesija je uradno nastopila po prvem četrtletju leta 2009 - je država beležila gospodarsko rast.

»Slovenija je tako že leta 1996 dosegla raven predtranzicijske razvitosti iz leta 1990. Pri tem je ključno vlogo odigrala centralna banka, saj se je politika v precejšnji meri ukvarjala z drugimi zadevami. Tudi po nastopu Demosa gospodarska vprašanja vsaj v prvem obdobju od maja do decembra 1990 niso bila prednostna,« je opozoril Lorenčič.

Po njegovih besedah pa se je kot ključni proces tako v Sloveniji kot v drugih tranzicijskih državah izkazala privatizacija. Osrednje vprašanje je bilo, kako se privatizacije sploh lotiti - ali ji pristopiti s šok terapijo ali pa postopno. Slovenija je izbrala gradualistični pristop, ki zagovarja postopnost in pragmatičnost.

Za uradni konec tranzicije štejemo vstop v EU

»Vsekakor je bil prehod zaradi tega mehkejši, z večjo socialno noto, so se pa z zamikom pokazale nekatere težave. Za uradni konec tranzicije štejemo vstop v EU, v Sloveniji pa so se šele po tem začele kazati številne nepravilnosti in malverzacije,« je dejal Lorenčič.

Pri tem je opozoril, da še vedno nimamo izdelane jasne strategije glede državnega premoženja. »Do sprejetja zakona o zaključku lastninjena leta 1998 je proces vsaj v večji meri potekal uspešno. Po tem je bil pred državo še drugi del, privatizacija državnega premoženja. Na tem področju pa ima Slovenija še sedaj kar precejšnje težave,« je dodal.

Po Lorenčičevih besedah smo tudi zaradi tega od leta 2008 priča pogostemu menjavanju vlad. Spomnil je, da je privatizacija potekala v nekaj fazah. Jeseni 1991 sta bila sprejeta stanovanjski zakon in denacionalizacijski zakon - že pri tem so se pokazale težave.

Težave tudi zaradi lastninskega preoblikovanja podjetij

Še večje težave pa je prinesel zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je bil sprejet novembra 1992, je opozoril Lorenčič. Po njegovih besedah je bila ena od težav v tem, da so se številna podjetja že prej preoblikovala na podlagi tedanje jugoslovanske zakonodaje, kar je odprlo prostor divji privatizaciji.

»Večina menedžerskih prevzemov se je tako dogajala po uradnem koncu tranzicije, največ dovoljenj za prevzeme, to je 35, pa je bilo izdanih šele leta 2007,« je še dodal.