Glavnina problemov pri pridobivanju gradbenih dovoljenj v Sloveniji izvira iz prostorskega načrtovanja, katerega najobsežnejši del so preveč podrobno določeni občinski prostorski načrti. V njih projektanti zakoličijo že čisto vse, od namembnosti, oblike strehe in sten bodočih objektov pa celo do dreves na parceli, so ogorčeni prostorski strokovnjaki. Tako lahko že en malo bolj ustvarjalno oblikovan vogal hiše investitorju onemogoči pridobitev gradbenega dovoljenja.
Da je tako, priznava tudi urbanistka in predstavnica koprske regije pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) Jana Gojanović Purger. Vendar opozarja, da za to niso krivi projektanti. »To ni želja prostorskih načrtovalcev, temveč običajno izrecna zahteva naročnikov oziroma občin, ki menijo, da bo tako z najmanjšim tveganjem in v najkrajšem času mogoče na upravnih enotah pridobiti gradbena dovoljenja. Kajti če je v občinskem prostorskem načrtu dobesedno zapisano tisto, kar si želi investitor, se je najlažje izogniti raznim pritožnim postopkom. In seveda stroškom z njimi.«
Slabo za občine in investitorje
Takšno natančno prostorsko načrtovanje je po besedah arhitekta in člana ZAPS Andreja Prelovška posledica vse večjega umikanja stroke iz postopkov izdajanja gradbenih dovoljenj. Gojanović-Purgerjeva pa izpostavlja tudi pomanjkanje dolgoročnega in strateškega prostorskega načrtovanja v občinah. Kot potrjuje podatek ministrstva za okolje in prostor, 103 od skupno 212 slovenskih občin še vedno niso sprejele krovnih občinskih prostorskih načrtov, čeprav jih je zakon o prostorskem načrtovanju predpisal že leta 2007 (prvotni dveletni rok za njihovo sprejetje je bil nato leta 2009 iz zakona črtan). »Namesto tega se je uveljavila praksa izdelovanja prostorskih aktov takrat, ko se pojavi investitor. Toda to je zelo slabo tako za občino kot za investitorja,« pravi urbanistka.
Za občino zato, ker rabo prostora načrtuje kratkovidno, ponavadi po parcelah in glede na potrebe aktualnega investitorja oziroma investitorjev.
Za investitorje pa zato, ker se v dveh letih, kolikor približno traja izdelava prostorskega načrta, lahko marsikaj spremeni. Tudi investitor. Če prostorski načrt ne določa le okvirnih pogojev, temveč tudi najmanjše detajle, lahko na primer že nekajcentimetrsko odstopanje v dolžini objekta (novemu) investitorju prepreči pridobitev gradbenega dovoljenja.
Pridobijo nepremičninski dobičkarji
Problematični pa ob tem niso le prepodrobni prostorski načrti, zaradi katerih morajo novi investitorji nemalokrat predlagati njihovo spremembo in nato še najmanj dve leti čakati nanjo. Če občina, ki jo je finančno in organizacijsko izčrpala že priprava prvotnega prostorskega akta, predlogu za njegovo spremembo sploh prisluhne, opozarja Prelovšek. Investitorju lahko preglavice povzroči tudi to, da načrtov, ki bi prikazovali aktualno stanje v prostoru, sploh ni. »Kajti šele v procesu izdelave prostorskega akta projektanti in investitorji nato ugotavljamo, da so določena območja varovana, da niso komunalno opremljena, da nimajo urejenega dostopa..., kar lahko nazadnje celo onemogoči investicijo,« pojasnjuje Gojanović-Purgerjeva.
S takšnim ad hoc prostorskim načrtovanjem se po Prelovškovih besedah v Sloveniji soočamo že najmanj desetletje, pa čeprav je škodljivo za družbo in še posebej za gospodarstvo. Vanj je namreč sistemsko vgrajena tudi korupcija. »V tem sistemu so se dobro znašli le nepremičninski dobičkarji s svojimi zvezami pri občinskih vodstvih in poznavanjem procedur ter pritiskov. Domači in tuji investitorji iz gospodarstva pa raje poiščejo hitrejše in razumljivejše odgovore tik za mejami naše države.« Prebivalstvo, ki ni tako gibljivo, medtem najde rešitev v črnograditeljstvu in improvizacijah, ki niso skladne z izdanim gradbenim dovoljenjem.
Brez regionalne in državne podpore ne bo sprememb
Čeprav bi za to lahko krivili občine, upokojeni profesor za področje prostorskega planiranja z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo dr. Anton Prosen poudarja, da župani oziroma občine rabe prostora niti ne morejo kakovostno načrtovati, saj za to nimajo nujne podpore na državni in regionalni ravni. »Državnih usmeritev in kontrolnih mehanizmov pri nas ni. Hkrati država ni sposobna umestiti v prostor niti državnih projektov in zgraditi osnovne infrastrukture, recimo tretje razvojne osi na Koroškem, avtoceste Postojna–Rupa... Kako naj potem tamkajšnji župani snujejo prostorski razvoj svojih občin? Prav tako šole, bolnišnice, večje obrtne cone, trgovska središča... ne sodijo v vsako vas, ampak v močna regionalna središča. Toda tudi regionalnega načrtovanja pri nas ni. Mestna jedra se praznijo, vse se širi na robove mest in dogaja se nam divja suburbanizacija,« pripoveduje Prosen.
Na ministrstvu za okolje in prostor pravijo, da se omenjenih težav zavedajo. V okviru prenove prostorske zakonodaje zato med drugim načrtujejo enostavnejše spreminjanje prostorskih aktov, dolgoročno pa tudi njihovo prečiščenje in črtanje preveč podrobnih določil. Hkrati razmišljajo tudi o ustanovitvi posebnega (vladnega) delovnega telesa, ki bi imelo vlogo tako posvetovalnega telesa pri pripravi prostorskih aktov kakor tudi moč odločanja, kadar zahteve posameznih institucij pri urejanju prostora ne bi bile usklajene med seboj. Iz pojasnil ministrstva je razbrati, da želijo s spremembami sektorskih zakonodaj doseči tudi večjo enakopravnost različnih področij ter na primer povečati pomen želja investitorjev in zmanjšati težo okoljevarstvenih zahtev. Kaže pa, da bo regionalno prostorsko načrtovanje še naprej prepuščeno volji občin, saj na ministrstvu menijo, da se mora razviti iz spoznanj in ambicij samih občin.
