»Ko je bila zaključena prva faza avtoceste in so na odseku Kranj vzhod–Kranj zahod postavili štirimetrske betonske protihrupne ograje, je bil hrup še sprejemljiv, saj so bile ograje oddaljene od hiš približno 30 metrov. Ob realizaciji druge faze leta 2000 pa se je avtocesta hišam približala tudi na manj kot 20 metrov. Odtlej točno vemo, kdaj gre mimo nas osebno vozilo, kdaj motor, tovornjak…« pravi Anton Ravnikar, ki je leta 1972 z ženo zgradil hišo v tedaj idiličnem okolju na Kokrici pri Kranju. A idila se je čez desetletje sprevrgla v nočno moro. Gozd, ki je bil prej dober sosed tamkajšnjih prebivalcev, so sredi osemdesetih let spremenili v gradbišče, država pa je začela graditi avtocesto v neposredni bližini hiš.
Tamkajšnji prebivalci so se morali prilagoditi novim razmeram: zamenjali so okna in dodatno izolirali hiše. »V zimskih mesecih še nekako zdržimo. Problem nastane aprila in se vleče vse do oktobra, ko je zunaj toplo, zvečer se prijetno ohladi, mi pa ne moremo gledati televizije, brati knjig ali se z običajnim tonom pogovarjati ob odprtih oknih. Moramo jih namreč vseskozi zapirati in vključiti klimatske naprave, da sploh lahko kolikor toliko normalno živimo,« življenje v hrupno zatesnjenih hišah opisuje Ravnikar, pri čemer vrtov in zunanjih prostorov, ki so povsem brez uporabne vrednosti, sploh ne omenja.
Kriv je projektantski diletantizem
Ravnikar in sotrpini so prepričani, da bi lahko bilo njihovo življenje znosnejše, če bi protihrupne ograje opravljale svojo funkcijo. »Projektant (Tadej Markič, trenutno republiški inšpektor za ceste, op. p.) se kljub našim večkratnim opozorilom pri postavitvi protihrupne ograje v obliki kozolcev ni dal poučiti strokovnjakom, ki vedo, kako se širi zvok. Postavil je kozolce, na vrhu kozolca streho – ta je žal nagnjena proti hišam –, med njo in kozolcem pa pustil polmetrsko luknjo vzdolž celotne trase kozolcev. Tako se zvok s celotne avtoceste zaleti v streho, ki ga usmeri na naša dvorišča,« je prepričan Ravnikar. Pritrjuje mu tudi dr. Ferdinand Deželak, vodja laboratorija za fizikalne meritve pri Zavodu za varstvo pri delu: »Polmetrska luknja med streho in kozolcem vzdolž celotne trase kozolcev slabo vpliva na njeno učinkovitost. V primeru njenega zaprtja bi se hrup, ki prehaja prek nje, zagotovo zmanjšal.«
Dars brez konkretnih odgovorov
Dr. Deželaku sicer sploh ni jasno, zakaj se je projektant odločil za takšno obliko protihrupne pregrade. »V svetu se sicer uspešno postavljajo tako imenovane T-pregrade s približno podobno obliko, vendar s povsem drugače zasnovano streho in brez odprtin. Za konstruiranje učinkovite T-pregrade pa je treba upoštevati predvsem uklonske učinke cestnega hrupa, to je pojava, da se zvočno valovanje razširja tudi v senco te pregrade. Takšen projekt seveda zahteva obširno sodelovanje strokovnjakov s področja valovne akustike,« je pojasnil dr. Deželak in pripomnil, da sodi večina protihrupnih pregrad ob naših avtocestah med manj uspešne, še zlasti glede na vloženi denar.
Darsu smo zastavili veliko vprašanj, a dobili bore malo konkretnih odgovorov. Na vprašanje, kdaj so strokovnjaki za akustiko pri kokriških avtocestnih »kozolcih« nazadnje opravili meritve hrupa, so nam odgovorili, da so lansko leto začeli z izvajanjem obratovalnega monitoringa obremenitev s hrupom na slovenskem avtocestnem omrežju. Monitoring je bil zaključen letos maja, končno poročilo pa so avgusta predali ministrstvu za kmetijstvo in okolje, ki je pristojno za pripravo operativnih programov varstva pred hrupom. »Operativni program varstva pred hrupom, ki ga sprejme vlada, je osnova za izdelavo letnih načrtov sanacije hrupne obremenjenosti, ki so v nadaljevanju podlaga za načrtovanje izvedbe protihrupnih ukrepov v okviru zagotovljenih sredstev,« so povedali pri Darsu. Iz odgovora lahko sklepamo, da meritev hrupa vse od dokončanja avtoceste mimo Kokrice leta 2000 sploh niso izvajali. Prav tako nam niso odgovorili, kakšni so bili izsledki lanskoletnih monitoringov.
So pa pojasnili, da so bile protihrupne ograje na tem avtocestnem odseku projektirane še po starih standardih, ki so veljali pred letom 1999. Na vprašanje, zakaj Dars ni nikoli prisluhnil tamkajšnjim stanovalcem in skušal napake pri projektiranju protihrupne ograje odpraviti, pa so nam odvrnili, da pritožb prebivalcev niso prejeli. Ravnikar se nad takšnim sprenevedanjem zgraža in poudarja, da je krajevna skupnost Kokrica pritožbe pošiljala vsem mogočim institucijam, a zaman. »Vselej in povsod so nas odpravili z odgovorom, da so bile oktobra 2000 izvedene meritve, ki zagotavljajo, da je vse v skladu s predpisi. Toda, a vi veste, kolikšna je bila gostota prometa leta 2000 in kolikšna je danes?« se retorično sprašuje Ravnikar.