Pomembna simbolna gesta
Dnevnik pa danes prvi razkriva doslej zamolčano in dobro varovano skrivnost, ki nam jo je zaupal 88-letni domačin Ludvik Jelenc, živa priča strahot usodnega januarja 1942, kasneje aktiven partizan in mož, ki je po vasi zbiral podpise soglasja za prekop posmrtnih ostankov žrtev v skupno grobnico in pri tem tudi sodeloval. »Žrtve v kostnici so bile blagoslovljene. Ne spominjam se letnice, a bilo je enkrat v zgodnjih 80. letih. V vasi so živeli ljudje s koreninami na Notranjskem in tam so imeli nekega prijatelja, sorodnika, ki je bil župnik. Pripeljali so ga v Dražgoše in na skrivaj je 'požegnal' vse žrtve, ki so pokopane pod spomenikom,« je pomembno zgodovinsko dejstvo in simbolno dejanje razkril Ludvik Jelenc.
Zakaj je to pomembno? Dražgoško bitko je partijska oblast v sedemdesetih začela povzdigovati do mitskih razsežnosti, upor partizanov pa označevala za enega najbolj pomembnih simbolnih dejanj v boju proti Nacizmu v Evropi. Proslave so imele vedno močan politični predznak, v Dražgošah so se srečevali najpomembnejši politični predstavniki Slovenije in Jugoslavije s Titom na čelu. Takole piše nekdanji predsednik Muzejskega društva Škofja Loka Alojzij Pavel Florjančič: »Prvi razlog za mitiziranje dražgoškega spopada je, da so s poveličevanjem dogodkov preusmerjali pozornost ljudi od močnega osipa udeležencev poljanske vstaje. Drugi pa je prikrivanje napačne vojaške odločitve, to je sprejetje frontalnega spopada v naselju.«
Domačini pa so bili ves ta čas razdeljeni, najbolj pa razočarani nad dejstvom, da se je pozabilo, da so oni plačali najvišji in najbolj krvav davek. Po osamosvojitvi se je med laiki in zgodovinarji razvnela ostra polemika o smiselnosti bitke. Pojavili so se celo namigi, da je bila vas žrtvovana namenoma. Šlo je za bogato, a tudi zelo krščansko usmerjeno vas. To teorijo zarote je sicer moč z vidika vojaške strategije ovreči, odločitev, da se partizani umaknejo prav v Dražgoše, je bila pogojena z lego in dejstvom, da so borci potrebovali prenočišča, hrano, obleko… Ljudje so partizane vzeli medse, a bili hkrati zaskrbljeni in so se bali povračilnih ukrepov okupatorja. Ta je pod vznožje Jelovice pripeljal močno, od partizanov nekajkrat močnejšo vojsko. Obstajajo pričevanja, da so domačini partizane rotili, naj se umaknejo. A želja po odporu je bila močnejša. »Tri dni so borci zadrževali desetkrat močnejšo in do zob oboroženo vojsko. To se je slišalo do Berlina in tudi zaveznikom, ki so prisluškovali komunikacijam Nemcev, se je to zdelo nekaj posebnega,« meni predsednik organizacijskega komiteja dražgoških prireditev Drago Štefe.
Vaščane pobili in izselili
Domačini so ob privoljenju borcev odšli celo v dolino naznanit njihovo prisotnost, da bi se izognili maščevanju, a so Nemci besedo požrli. Takole se glasi razglas, ki ga je danes moč videti v spominski sobi v brunarici blizu spomenika: »V bližini te vasice se je 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom.« To je bila groba laž.
Po vojni se v Dražgoše niso vrnili vsi preživeli domačini, oblast je vas začela obnavljati v takratnem duhu kolektivnega kmetovanja, postavljati so začeli nekakšne lesene bajte in velike silose, a so se domačini uprli. Tudi pri obnovi požgane cerkve je bilo precej trenj med domačini, župnikom in oblastjo.
Čeprav tudi aktualna politika Dražgoše še vedno izkorišča za napihovanje ideoloških razlik, pa je danes prireditev po eni strani vse bolj spravna, po drugi pa ima vedno močnejši rekreativni predznak. Temu ni bilo vedno tako, pravi dolgoletni poročevalec iz Dražgoš, upokojeni novinar Gorenjskega glasu Jože Košnjek. »Nikoli se mi ni zdelo prav, da se sicer upravičeno povzdiguje junaštvo borcev, a se hkrati ne omenja žrtev med domačini. Oblast se je Cerkvi in domačinom zamerila tudi s tem, da ob prekopu vseh žrtev ni dovolila blagoslova. Pa so bili tudi partizani verni, ne le domačini,« je pomembnost simbolne geste, ki se je, kot razkrivamo danes, celo že zgodila, orisal Košnjek.
»Bravo, gre za fantastično novico, ki ji mora slediti še uradna poteza Cerkve,« je izpoved Jelenca pospremil zgodovinar, kustos v Gorenjskem muzeju Jože Dežman: »Partizani so pred prihodom v Dražgoše v Rovtu pobili 45 Nemcev in to jih je bolj razjezilo kot potem sama bitka, zato so se tako brezobzirno znesli nad Dražgošani. Žrtvam je danes treba priznati vso tragičnost. Mitizacija Dražgoš v 70. letih je bilo nasilje nad domačini. Danes se to k sreči spreminja. A tudi Cerkev bi lahko naredila korak naprej, poskrbela za komemoracijo na mestu stare cerkve, kjer je bilo pobitih največ domačinov.«
