Stoletje žebljarjevih težav
Gledališko igro Žebljarjeve težave so kot radijsko igro prvič uprizorili 2. februarja 1929, na oder so jo prestavili v sedemdesetih letih, na začetku stoletja so jo zaigrali še enkrat, zdaj pa bo ta zanimiva, hudomušna in večno aktualna igra v kroparskem narečju vrhunec prvega festivala gledališča Festum theatri v Kropi. Kekca in Mojco, mladinsko predstavo Sneguljčica, Dr. Vseznala in njegovega slugo Štipka Tička ter Razprodano ljubezen so v Kropi že odigrali. Jutri bo še ena otroška predstava, v sredo »impro šov«, sledita dva vrhunca festivala: v četrtek igra Stric iz Amerike v izvedbi sosednje gledališke skupine DPM Srednja Dobrava in nato 4. julija pred Fovšaritnico še Žebljarjeve težave drugače v izvedbi domače skupine Čofta.
»Imeli smo idejo, da duhovno obudimo Kropo in da dokažemo, da turistični ponudbi zmoremo dodati tudi kulturno,« je dejal vodja festivala Anže Habjan, umetniški vodja Rok Andres pa dodal, da je bistvo festivala v povezovanju: »Tako domačinov kot skupin iz okoliških krajev. Brez tega ne bi imeli niti ene igre, kaj šele osem. Festival je zastavljen ljubiteljsko, vsebinsko pa tako, da je razumljiv vsakemu in tako primeren za vsako občinstvo. Odziv je za zdaj nad pričakovanji. Predstave so seveda brezplačne, igralci pridejo k nam za malico, honorarjev ni, nagrad pa tudi ne delimo. Se mi zdi, da je kar prav tako.« Že na prvem festivalu je precej gostujočih skupin, kar je dobra popotnica za naprej. »Seveda. Ostajamo odprti za nadaljnje povezovanje,« je dejal Anže Habjan. Joža Eržen tako igra v obeh zaključnih predstavah, enkrat kot član ansambla iz Srednje Dobrave, drugič kot »žebljar« v domači igri: »V tej igri gre seveda za – težave. Ta mlada ima veliko pufa, vse se zgrne nanjo kar naenkrat, službe so, plačila pa ni. Kot bi rekli pri nas: 'dobro na k'p serje'.«
Vse je enako: »Delo je, samo denarja ni, pufi so pa tudi.«
»Saj je danes tudi tako. Delo je, denarja ni, pufi so pa tudi,« doda režiserka predstave Stric iz Amerike Anica Urbanija, ki prav tako tvorno in aktivno sodeluje pri prvem kroparskem gledališkem festivalu: »Ko smo začeli igre na Dobravi, smo imeli kakšen recital ali dva, pa napol prazno dvorano. Zdaj moramo vsako leto poskrbeti za nekaj ponovitev, dvorana pa je vedno polna. Vsakoletne predstave so za nas že kar obveza in ljudje že jeseni sprašujejo, kaj bomo naštudirali za prihodnje leto. Ljudje se na kulturo hitro navadijo in v Kropi bo prav tako,« še doda Anica Urbanija. »Nekaj posebnega je tudi tale naša dvorana. Nostalgična in polna romantike je. Imamo torej vse pogoje, le izkoristiti jih moramo,« pa je dodal »tajnik ekipe in deklica za vse« Peter Urbanija.
Med Kroparji in nasploh ljudmi Lipniške doline je več kot očitno veliko talenta. »To kar pozabljamo. Če mene vprašate, so talenti povsod in vsaka vas bi morala imeti svoje kulturno društvo in gledališko skupino. Povabilo na ogled našega festivala pa seveda ne velja le za domačine in obiskovalce iz Gorenjske. Marsikdo lahko združi lep turistični izlet v naše kraje še z obiskom kakšne od predstav,« je na koncu v Kropo povabil Rok Andres.