Na oglaševani telefonski številki se oglaša Gregor Sluga, eden vodilnih pri ARSO. Kot vsakemu kupcu je tudi nam pojasnil, da »vile ne vzdržujejo, razen nujnih zadev«, in da bo kmalu že tretja dražba. Njena vrednost je bila sprva pol milijona evrov, zdaj je desetino manjša. V vili je bila po Slugovih besedah opazovalna postaja za Blejsko jezero, a »je že kakih deset let prazna in se vanjo nič ne vlaga«. Ko smo želeli izvedeti, kaj bi kupec z vilo lahko počel, so nam na državni agenciji še namignili, da tudi »lokalna skupnost v njej vidi turistični objekt, kar bi bilo najbolje«.
Pred letom dni so na kranjski enoti zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine sprejeli kulturnovarstveni režim za Vilo Sončnica. Ena od zahtev je, da na vili in v njenem območju »ni dovoljeno postaviti kakršnih koli reklamnih panojev«. Morebitnih gostinskih ali turističnih objektov lastniki torej ne bodo smeli promovirati z vpadljivimi oglasi, ampak zgolj s kakšnim nevpadljivim napisom.
Država ni najboljši lastnik
Zunanjost in notranjost Sončnice državi ne moreta biti v ponos. Enako velja tudi za Pristavo, ki jo prav tako prodajajo. Tudi v Pristavi zob časa marljivo načenja stavbo, ki naj bi jo kupci potem za drage denarje kupili. Da pa Vilo Sončnica upravljajo tisti, ki udarijo pečat na domala sleherno gradnjo, spremembo v okolju in vedno prisegajo na stroko, je treba posebej opozoriti. Zagotovo bomo od državnih uradnikov tudi v prihodnje slišali, da so nemočni, ker pač ni kupcev. Prav premožni zasebniki so prekrasno obnovili nekaj najlepših blejskih vil in rezidenc ter s tem dokazali, da so znali za kulturno dediščino bolje poskrbeti kot država.
