Ko so konec minulega leta na Pedagoškem inštitutu razglasili izsledke raziskave PISA 12, je slovensko strokovno javnost oblil hladen tuš. Znova se je namreč pokazalo, kako zelo so naši učenci šibki v bralni pismenosti. Zato je minister za izobraževanje Jernej Pikalo obljubil, da bo izboljšanje bralne pismenosti ena od prioritet. Eden prvih sadov te obljube je bil petkov množično obiskan posvet o tej temi, ki ga je priredil urad za izobraževanje. Minister Pikalo je na njem zagotovil, da bo izboljševanje bralne pismenosti odslej dolgoročna, usklajena vladna politika, tako kot na Poljskem, kjer se je že izkazala za uspešno, razmislili pa bodo tudi o posodobitvi kurikulumov in učnih načrtov ter ustreznejšem izobraževanju učiteljev. Opozoril je tudi, da bi se z branjem, pisanjem in razumevanjem morali ukvarjati učitelji pri vseh predmetih, ne le pri slovenščini.
To so v en glas priporočili tudi vsi udeleženci posveta – strokovnjaki s fakultet, ministrstva in zavoda za šolstvo. Strinjali so se tudi, da je lahko uspešna le dolgoročna politika, z ukrepi, ki bodo usmerjeni na točno določen del populacije. Kar koristi učencem z višjimi dosežki, ni nujno najbolje za priseljenske otroke. Upoštevati je treba tudi kulturni in družbeni kontekst opismenjevanja.
Ne bo dobro, če bodo moški zaostajali
Nekdanji šolski minister Slavko Gaber je opozoril, da na velike razlike med dosežki deklet in fantov vplivajo tudi koncepcije moškosti. Toda »ženskam se ne bo dobro pisalo, če bodo moški tako zelo zaostajali za njimi«. Zato je treba poiskati mehanizme, ki vplivajo na te razlike – te so v Sloveniji še večje kot drugod – in jih z ukrepi zmanjšati, je poudaril. Ljubica Marjanovič Umek je opozorila, da so že dojenčice in malčice verbalno uspešnejše, razlike pa se nato le še povečujejo. Po njenem mnenju bi morali v vrtcih imeti dovolj vzgojiteljic, če hočemo, da bi se te lahko kakovostno ukvarjale z govornim razvojem malčkov in tako pomagale izenačevati razlike.
Sonja Pečjak, FF, ki se z bralno pismenostjo ukvarja že dolgo, je razkrila enega ključnih dejavnikov za to, da so fantje slabše pismeni. »Fantje informacij za razliko od deklet ne procesirajo, če se jim gradivo ne zdi smiselno, koristno ali vsaj malo zanimivo.« Ukrepi, ki tega ne bodo upoštevali, bodo zgrešili svoj namen. Nekdo je k temu pripomnil, da je težava tudi v tem, da se učiteljice in vzgojiteljice raje ukvarjajo z deklicami, saj so bolj vodljive. Pečjakova je še poudarila pomen strategij dela z besedili, na kakšen način se torej učenci lotijo besedila, kako preverjajo razumevanje. To je zlasti pomembno za učence z nižjimi dosežki. A te strategije, ki so bile v učnih načrtih iz leta 1998 zapisane med cilji, so pri prenovi 2011 postale le del didaktike.
Pisati, pisati…
Več udeležencev je opozorilo, da so mnogi učbeniki razvojno prezahtevni ali pa so gradiva taka, da pismenosti sploh ne spodbujajo, ker morajo učenci le obkrožati in vstavljati. Tudi sicer bi morali otroci več pisati. Danes prepogosto učitelja le poslušajo. Pisanje, zapisovanje je pomembno za grafomotorični in kognitivni razvoj. »Vse bo zaman, dokler ne bodo otroci napisali vsaj enega sestavka na teden,« je poudarila Nataša Potočnik. Kar nekaj udeležencev je menilo, da učitelji nimajo na voljo ustreznih pripomočkov, na primer »diagnostičnih« zbirk nalog, s katerimi bi lahko ugotavljali pismenost otrok in pravočasno prepoznali slabe bralce. Nekateri so predlagali uvedbo krajše, na primer, poletne specializacije učiteljev v te namene. Še več pa jih je opozorilo na eno največjih slabosti našega sistema. Učitelji se na seminarjih marsičesa naučijo, toda pri prenosu tega znanja v prakso ostanejo sami, brez podpore. Dobre prakse zato pogosto izginejo, kot da jih nikoli ni bilo.
Ester Možina je izpostavila slabo pismenost odraslih. Leta 1998 smo se, na primer, uvrstili na rep držav OECD (zdaj čakamo na rezultate raziskave PIAAC). A to oblasti ne zanima kaj prida, prav vsa raziskovalna sredstva za te namene je prispevala EU, je poudarila. »To pa pomeni, da denar za šolanje odraslih nekaj časa je, potem ga ni. Le kaj bi porekli, če bi osnovno šolo za otroke odprli vsakih nekaj let?!« Starše bi bilo navsezadnje dobro opismenjevati tudi zato, da bi potem lažje pomagali otrokom.
Ladjo vodijo isti kapitani
Med redkimi (samo)kritičnimi glasovi so odmevale besede Marka Stabeja, FF: »Pismenost je ladja z istimi kapitani, ki že dolgo pluje, ve, kaj je na površini, ne ve pa, kaj se skriva v globinah,« je dejal. Kristijan Musek Lešnik je pogrešal učitelje. »Ves čas govorimo o njihovem delu, njih pa ni, da bi sami kaj povedali o tem.« Gabi Čačinovič Vogrinčič je prepričana, da ne bodo zalegli nobeni ukrepi, dokler ne spremenimo paradigme: »Najprej moramo prisluhniti učencu, razumeti, kaj je njemu smiselno.« Kar nekaj udeležencev pa je soglašalo, da še vedno pomaga dober zgled. Učitelj, ki sam ne bere, bo težko za branje navdušil učence. Eden od ravnateljev je priznal, da imajo s pisanjem težave tudi njegovi učitelji.
