Deževno poletje je ugodno vplivalo na turistični obisk jam. V naši največji, svetovno znani Postojnski jami so se pohvalili celo z rekordnimi številkami, zelo dober obisk so imeli tudi v Škocjanskih jamah. Kaj pa drugje?
V Sloveniji imamo uradno registriranih več kot 11.500 podzemnih jam. Po zakonu o varstvu podzemnih jam je takšnih, ki so urejene za organiziran turistični obisk in opremljene z jamsko infrastrukturo, 22. Seznam tistih, v katere se obiskovalci spuščajo na pustolovščine tudi »na črno«, pa je še precej daljši.
Matej Kržič, geograf in jamar, nekdanji dolgoletni predsednik Društva ljubiteljev Križne jame in dober poznavalec razmer v jamskem turizmu, ki je, mimogrede, ena najstarejših oblik turizma pri nas, opozarja, da gre za področje neizkoriščenih priložnosti, katerega urejanje se vleče že najmanj desetletje. Škoda pri tem ni le finančna, temveč v primeru neorganiziranega oziroma neustrezno organiziranega obiskovanja tudi naravovarstvena.
A država po Kržičevih besedah do danes še ni našla volje, da bi status turističnih jam tudi formalno uredila. Za razliko od postojnskega in predjamskega jamskega sistema, za upravljanje katerega je podeljena koncesija družbi Postojnska jama, ter Škocjanskih jam, ki jih upravlja javni zavod, ureja pa poseben zakon, se turistična raba preostalih jam odvija na podlagi pridobljenih pravic rabe v preteklosti.
Prepuščene prostovoljstvu
»Ker upravljavci tako še vedno ne vemo, ali bomo pridobili koncesijo za upravljanje jame, v urejanje jam in promocijo niti ne vlagamo toliko, kot bi sicer,« na težave opozarja tudi nekdanji podpredsednik Jamarske zveze Slovenije Silvo Ramšak, sicer član jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki skrbi za Snežno jamo. Kot poudarja, so pred petnajstimi leti upravljavci turističnih jam ustanovili gospodarsko interesno združenje Turistične jame, ki naj bi služilo tudi za skupni nastop do države. »Na žalost smo se na to temo dobivali predvsem takrat, ko je bil v ospredju takratni položaj Postojnske jame do države. Tudi predsednik združenja je bil njihov takratni direktor,« pove Ramšak. Združenje, ki je sicer ustanovilo tudi Transverzalo turističnih jam, je že pred leti ugasnilo.
Odtlej je to področje bolj kot ne prepuščeno iznajdljivosti, dobri volji in prostovoljnemu delu posameznih društev, ki upravljajo jame: Križno, Planinsko, Vilenico, Kostanjeviško, Snežno, jamo Pekel, če naštejemo le tiste, ki imajo največji obisk.
Čeprav nobena od teh jam ne prenese množičnega obiska, pač pa lahko sprejmejo do največ 20.000 obiskovalcev na leto, so številke zdaj precej nižje. »Žal društva, ki v državi nimajo sogovornika, počasi opuščajo širjenje ponudbe ali pa dobro delo,« obžaluje Kržič. Nekatere jame pa sploh nimajo urejenega ne vodstva ne urnika obiskov. Država spi, ker so številke premajhne, a sogovornika poudarjata, da ima lahko tudi obisk manjših jam (ne)posredne učinke. »Manjše turistične jame verjetno še nekaj časa ne bodo pomembno vplivale na turizem v državi, vsekakor pa so pomembne lokalno,« pravi Ramšak. Dober primer je Križna jama na tromeji občin Loška dolina, Bloke in Cerknica, ki ima celo dva zaposlena jamska vodnika, ki skrbita za vodenje, vzdrževanje, obnavljanje poti, promocijo, trženje in vse projektne aktivnosti. »Pozitivni učinki obiska Križne jame pa so vidni tudi širše v okolju. Na obisk jame se namreč vežejo tudi nočitve na tem območju, obisk preostalih znamenitosti, koriščenje gostinskih storitev, ne nazadnje tudi obisk trgovin in bencinskih servisov,« pravi Kržič.
Ponujajo drugačno doživetje
V jami Vilenica pri Sežani, ki velja za najstarejšo turistično jamo v Evropi, obisk nekoliko upada. Jordan Guštin, predsednik Jamarskega društva Sežana, to pripisuje dejstvu, da je v neposredni bližini veliko jam, med drugimi tudi Postojnska in Škocjanske ter na italijanski strani znana jama pri Briščkih (Grotta Gigante), ki so tudi veliko bolj oglaševane. Sami si posebne promocije ne morejo privoščiti. »Žal pa se tudi z občinskim in državnim denarjem za promocijo zapostavlja manjše in daje poudarek velikim, zato gredo tudi obiskovalci avtomatično tja,« je kritičen Guštin.
Glede neurejenega statusa pa pravi, da se kljub temu trudijo delati po najboljših močeh in razpoložljivih virih, že zaradi jame same. »Mi smo jamarji, nismo podjetje. V prvi vrsti želimo, da se jama ohranja in predstavi tako, da jo obiskovalci čim bolj pristno občutijo v njeni naravni lepoti,« poudarja Guštin. »V manjših jamah predstavljamo tudi drugačno obliko ponudbe, ki je precej bolj osebna kot v jamah z visokim obiskom in to nam obiskovalci tudi povedo in cenijo,« poudarja tudi Ramšak.
Ministrstvo: Zahtevni postopki
Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje pojasnjujejo, da je njihov načrt čim prej formalno urediti turistično rabo jam v skladu z zakonom o varstvu podzemnih jam. A ob tem izpostavljajo administrativno zahtevnost postopka podelitve pravice rabe s koncesijo. Zakon, s katerim so vse jame in jamska infrastruktura postale last države, namreč določa, da se predhodno pred podelitvijo pravice rabe s koncesijo uredijo razmerja glede jamske infrastrukture med državo in pravnimi osebami, ki so imele do uveljavitve zakona v svojem premoženju jamsko infrastrukturo kot sredstva v družbeni lastnini. »Ob tem se odpira vrsta pravnih in finančnih vprašanj glede dokazovanja premoženja, vrednotenja jamske infrastrukture, vlaganj javnih sredstev, vodenja amortizacijskih stroškov, opravičljivosti in načina upoštevanja prostovoljnega dela društev in tako dalje, pri čemer reševanje teh na ministrstvu poteka, vendar zaradi drugih prioritet počasi. Zato se zamika tudi podelitev pravic rabe s koncesijo,« pojasnjujejo. Ker hudih dobičkov na področju jamarskega turizma ni pričakovati, tudi koncesije ne bi bile visoke ali pa jih sploh ne bi bilo. Zato bi bilo smiselno zakon dopolniti tako, da bi bilo za »malo rabo« mogoče pridobiti pravico z enostavnim postopkom, le s pridobitvijo dovoljenja za rabo in ne le s koncesijo, a odločitve o tej spremembi zakona na ministrstvu še niso sprejeli.
