Medtem ko že četrto leto čakamo na nov nacionalni stanovanjski program (NSP), na ministrstvu za infrastrukturo in prostor pa priznavajo, da niti stari za obdobje 2000–2009 večinoma ni bil uresničen, strokovnjaki za stanovanjsko politiko ugotavljajo, da se državi kljub nedavno objavljenemu že tretjemu osnutku novega nacionalnega programa še vedno ne sanja, kaj bi v Sloveniji na področju stanovanjske politike v resnici potrebovali. »Ministrstvu še vedno manjkajo tiste temeljne analize, ki bi povedale, koliko stanovanj potrebujemo, kje jih potrebujemo, za koga jih potrebujemo, kakšna stanovanja potrebujemo...« našteva dr.Richard Sendi z urbanističnega inštituta.
Spodbujanje lastniških ali najemniških stanovanj?
Odprto tako ostaja tudi vprašanje, v kolikšni meri bi morala država v prihodnje še spodbujati lastništvo stanovanj, kako zavzeto pa bi se morala osredotočiti na razvijanje najemniškega trga. V nepremičninskem združenju FIABCI so recimo že ob predstavitvi lanskega osnutka v sodelovanju z nekaterimi ekonomisti, urbanisti in drugimi strokovnjaki poudarili, da bi se morala država v celoti odpovedati gradnji oziroma naložbam v stanovanja za prodajo na trgu in se nasploh osredotočiti predvsem na oživitev nedelujočega najemniškega trga. To so takrat utemeljevali predvsem z zelo omejenimi finančnimi viri države v naslednjih letih. Prav tako bi po njihovem mnenju »mlade družine lahko uporabile kapital koristneje oziroma bolj produktivno z vlaganjem na primer v nova delovna mesta, naložbe v stanovanja pa bi prepustile profesionalnim, kapitalsko dovolj sposobnim vlagateljem«.
Dr. Sendi, ki je sodeloval pri pripravi tega mnenja, pravi, da bi država sicer kljub vrtoglavemu, 90-odstotnemu lastništvu stanovanj pri nas morala še naprej spodbujati tudi njihov nakup. Toda ker so bili v minulih letih ukrepi države usmerjeni predvsem v to področje, je zdaj po njegovem mnenju čas za oživitev skoraj neobstoječega najemnega sektorja.
Najpomembnejša je pestra ponudba
In kaj potrebujejo državljani? Sociologinja in profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede dr. Srna Mandič poudarja, da so njihove potrebe različne in se spreminjajo tudi skozi čas, kajti posameznik, ki je sam, potrebuje nekaj drugega kot recimo družina. »Razlika med lastniškim in najemniškim stanovanjem je v tem, da mora posameznik kredit za nakup stanovanja poplačati v 15 do 20 letih, medtem ko se vrednost najemnega stanovanja odplačuje z najemninami skozi celotno življenjsko dobo stanovanja, torej okoli 60 let.«
Kot pravi, gre za enako logiko kot pri prevoznih sredstvih: ljudje lahko avto kupijo ali ga vzamejo na lizing, lahko pa se vozijo tudi s taksijem, avtobusom ali kolesom. »Pestra ponudba pomeni, da imajo ljudje več možnosti priti do stanovanja na način, ki je njim dosegljiv in dostopen. Seveda takšna ponudba obstaja le, če je komu mar za kakovostne stanovanjske razmere ljudi. Toda bojim se, da stanovanjska oskrba, standard, stanovanjski stroški... nikogar ne skrbijo. Za ministrstva in sektorje sploh ne vem, koga te stvari še zanimajo, zgodil se je popoln razkroj sistema.«
Načelno tudi po besedah sociologinje in profesorice na ljubljanski fakulteti za družbene vede dr. Srne Mandič velja, da stanovanjska politika podpira trg tako lastniških kot najemniških stanovanj. »Običajen ukrep zahodnih držav je na primer, da lastnikom v dohodnino ne štejejo tistega denarja, ki ga ti plačujejo bankam kot obresti za stanovanjski kredit. Da različnih programov za prenovo stanovanj, zamenjavo nezdravih materialov ali reševanje problematike starejših, revnih ljudi, ki živijo na podeželju, pa imajo njihove hiše še neko arhitekturno vrednost, niti ne omenjam.« Potrebne so seveda tudi spodbude v najemnem sektorju, dr. Mandičeva pa opozarja, da bo treba v Sloveniji nekaj narediti tudi z zadružništvom, ki ga vsaj na stanovanjskem področju sploh nimamo.
Ker nič ne da, država ne more nič zahtevati
Ob tem sociologinja še opozarja, da podpore, subvencije in olajšave pravzaprav predstavljajo orodje države za doseganje določenih ciljev, med njimi povečevanje kakovosti bivanja prebivalstva, saj vsako državno pomoč spremljajo tudi pogoji za njeno pridobitev. »Ker nič ne da, država zdaj tudi pogojev ne more postavljati. Zato ljudje pri nas gradijo, kar gradijo.«
Trenutno v državi praktično edini ukrep stanovanjske politike ostajajo subvencije za neprofitne in tržne najemnine, skupaj z občinami pa država s pomočjo stanovanjskih skladov prebivalcem ponuja tudi stanovanja v najem ali nakup. Za mlade družine, ki prvič rešujejo svoje stanovanjsko vprašanje, je Janševa vlada leta 2012 z varčevalnim Zujfom po sedmih letih ukinila subvencije, prav tako tudi nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo (NSVS), po kateri je država posameznikom izplačevala določene premije na privarčevana sredstva za nakup ali obnovo stanovanja.
Medtem ko se noben od obeh ukrepov v praksi niti ni izkazal za učinkovitega, v zadnjem osnutku NSP infrastrukturno ministrstvo ugotavlja, da bo treba nabor ukrepov in spodbud pri reševanju stanovanjskega vprašanja vendarle razširiti. Toda številne bo treba pred uveljavitvijo šele preučiti. Načelno se je ministrstvo tako kot že v predhodnem osnutku NSP tudi zdaj odločilo, da država ne bo več prioritetno spodbujala lastništva stanovanj, temveč se bo usmerila v krepitev najemniškega trga.