Vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc je pred dnevi s finskega tožilstva prejel odgovor, da je dokument, ki naj bi po besedah Janeza Janše in njegovega odvetnika Francija Matoza odločilno vplival na oprostilno sodbo na Finskem, sestavljen iz več dokumentov in da ga v finskem spisu sploh ni. Matozu se to ne zdi bistveno. Zanj je najpomembnejše, da je nekdo na zasežen izviren dokument (glede razdelitve provizij, op. p.) nekaj dopisal, ne pa to, kar je v sredo zatrjeval Ferlinc, da naj bi oni nekaj lepili in prilagali. Ob tem je zanimivo, da je Janšev zagovornik ob predstavitvi finskih dokazov pred slabim mesecem dni napovedal, da bo z njimi dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti, včeraj pa je pojasnil, da tega za zdaj ne bo storil, saj da je zahteva že tako argumentirana in utemeljena.
Spomnimo, da je Janša pred odhodom v zapor opozarjal tudi na razliko glede teže sodnega spisa v Sloveniji in na Finskem. Ugotavljal je, da je spis na Finskem obsežnejši za okoli 7000 listin, ker naj bi po njegovem mnenju slovenski tožilci iz tega gradiva poljubno izbrali dokumentacijo, a se je kasneje izkazalo, da tudi te navedbe ne držijo. Finski tožilec v zadevi Patria Jukka Rappe je namreč celotno finsko gradivo ocenil na »zgolj« 10.000 strani, kar je bistveno manj od slovenskega spisa, ki obsega več kot 20.000 strani.
Morisovci, Kučan, Rigelnik, Türk...
Da so se v krogih blizu pravnomočno obsojenega predsednika SDS zatekli k prirejanju resnice, pa se ni zgodilo prvič. Konec leta 1993 in v začetku naslednjega leta, ko je bil Janša obrambni minister, se je pojavilo več dokumentov, za katere se je kasneje izkazalo, da so ponarejeni. Nastali naj bi v režiji nekaterih zaposlenih v specialni brigadi Moris, v vojaški obveščevalni službi (VOMO) oziroma na obrambnem ministrstvu. Njihov namen naj bi bil zmanjšati težo resničnim dokumentom o trgovini z orožjem. Ponarejene papirje naj bi tajnemu policijskemu sodelavcu Milanu Smolnikarju posredoval morisovec Mitja Kunstelj.
»Sodelovanje« Kunstlja in Smolnikarja se je zaključilo z afero Depala vas. Kunstelj naj bi namreč tajnemu policijskemu sodelavcu obljubil nove obremenjujoče dokumente o dogajanju na obrambnem ministrstvu, a se je zgodba končala tako, da so morisovci Smolnikarju razbili steklo na avtomobilu, ga pretepli in aretirali. Pri preiskavi dogodka so bili na sopotnikovem sedežu najdeni sicer avtentični, a povsem nepomembni dokumenti, ki naj bi dokazovali Smolnikarjevo vohunjenje. Zanimivo pri tem pa je, da so bili delci razbitega stekla pod dokumenti in ne na njih, iz česar je bilo mogoče sklepati, da so bili v avto položeni ob Smolnikarjevi aretaciji.
V anonimnem pismu omenjenih skoraj sto partijcev
V čas pred dogodki v Depali vasi sodi tudi razvpita kritika delovanja Janeza Janše, ki jo je izrekel tedanji predsednik države Milan Kučan. Na poslanskem večeru z Borutom Pahorjem v Novi Gorici je namreč dejal, da je v slovenski politiki dobilo domovinsko pravico načelo »Kdor ni z nami, je proti nam, še bolj določno, Kdor ni z mano, je proti nam. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.« Omenjeno izjavo je Janša z manipulacijo obrnil sebi v prid in Kučana obtožil, da poziva k (političnim) likvidacijam, čeprav je takratni predsednik republike pred njimi v resnici svaril.
Leta 1993 so vodje poslanskih skupin, nekateri direktorji in mediji dobili trinajst strani dolgo pisanje z naslovom Obvestilo Slovencem in Slovenkam, pod katerega je bila podpisana »Civilna inicijativa«. V anonimnem pismu je bilo omenjenih skoraj sto partijskih sodelavcev, največ prostora pa so namenili tedanjemu predsedniku državnega zbora Hermanu Rigelniku, ki da je v samem vrhu udbomafije. Policijska preiskava glede avtorstva dokumenta ni prinesla rezultata, nekateri indici pa so policiste vodili k Jožetu Zagožnu, ki je bil tedaj zaposlen na Janševem obrambnem ministrstvu, v osemdesetih letih pa je bil Rigelnikov sodelavec v Gorenju. Po poročanju medijev Zagožen v preiskavi ni privolil na poligraf.
V eni od Janševih prikrojevalskih zgodb se je znašel tudi takratni predsednik države Danilo Türk. SDS je na svojih spletnih straneh objavila dokumente, po katerih naj bi bil Türk leta 1979 obveščen o bombnem napadu v Velikovcu. A se je spet izkazalo, da se je SDS zatekla k sestavljanju različnih arhivskih dokumentov.
Poročilo z Gregorčičeve in pozabljiva Eva Irgl
Precej nenavadna je tudi zgodba o poročilu o aktivnostih ekstremističnih skupin pri nas, ki se je v času druge Janševe vlade ustavilo nekje na Gregorčičevi. Sova pod vodstvom Damirja Črnčeca (ta danes vodi Odbor 2014 za svobodo Janeza Janše) je namreč na zahtevo parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS) aprila 2012 pripravila poročilo, ki je obsegalo deset strani, vendar pa ta dokument do parlamentarne komisije ni prispel. KNOVS je šest mesecev kasneje prejel bistveno krajše, le dobre tri strani dolgo poročilo. V njem ni bilo nobenih konkretnih podatkov o skrajno desnih skupin, kot sta Blood & Honour in Headhunters Domžale, kar je vsebovalo obsežnejše poročilo.
Novo manipulacijo s prirejanjem arhivskega gradiva si je Janševa stranka privoščila v začetku tega leta. Državnozborska komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ki jo vodi poslanka SDS Eva Irgl, je s pomočjo »neodvisnega raziskovalca« Romana Leljaka razpravljala o delovanju nekdanje SDV oziroma o umoru hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca. Irglova je iz arhivskih dokumentov »razbrala«, da je bil Kučan kot član CK ZKS na seji sekretariata leta 1972 obširno seznanjen z umorom Crnogorca, magnetogram te seje, ki ga je v arhivu pridobil Kučan, pa jo je postavil na laž. Poslanka SDS je kasneje poskusila z novim dokumentom o usodi Crnogorca, ki naj bi ga prejel tudi Kučan. Tokrat je »pozabila« pripeti prvo stran s seznamom prejemnikov, med katerimi pa Kučana ni bilo.
