Volilna abstinenca: Dobro za piknik, slabo za Evropo

Državnozborske bolje obiskane

Evroskeptiki in kritiki parlamentarnodemokratične ureditve stare celine sicer pravijo, da je biti med zadnjimi dobro. To je sporočilo evropskim institucijam, skupaj s stotinami evropskih poslancev, da delajo slabo. A odprto je tudi vprašanje, zakaj po letu 1979, ko je imela evropska skupnost devet članic, udeležba konstantno pada. In zakaj je udeležba občutno nižja v novejših članicah z evropskega vzhoda?

»Volitve poslancev v evropski parlament se niso usidrale v državljansko zavest iz več med seboj povezanih razlogov,« pravi strokovnjak za volilno ureditev, docent Saša Zagorc s pravne fakultete v Ljubljani. »Slovenija ima v parlamentu osem predstavnikov, kar je le malce več kot en odstotek vseh poslancev. Zato veliko volilcev meni, da ne gre za ključne volitve.« Na državnozborskih volitvah je doslej udeležba dosegala od šestdeset do sedemdeset odstotkov. »Poleg tega veliko volilcev še vedno zmotno ne dojema evropskega parlamenta kot pomembnega političnega akterja, ki pomembno vpliva na delovanje Evropske unije,« nadaljuje Zagorc. »Res pa je tudi, da dosedanjim poslancem v evropskem parlamentu ni uspelo z enostavnimi primeri prikazati, da so pri svojem delu uspešno zasledovali interese Slovenije.«

Zagorc poleg teh opozarja še na dva – bolj prozaična – dejavnika: število volitev in referendumov je letos še posebej veliko, kar zmanjšuje motivacijo za udeležbo na vseh. Predlaga, da bi z ustrezno spremembo ustave hkrati organizirali lokalne in evropskoparlamentarne volitve. Takšne združene volitve so letos organizirali na Irskem, Severnem Irskem, v Angliji in v Grčiji. »Ne nazadnje pa – na motivacijo volilcev vpliva tudi vreme,« je stvaren Zagorc. »Če je zelo lepo, in v nedeljo je bilo, se ne ubadajo z odhodom na volitve.«

»Nihče nas ne predstavlja!«

Andrej Kurnik, politolog s Fakultete za družbene vede in družbenopolitični aktivist, pravi, da je nizka udeležba »znamenje odtujenosti EU in njenih institucij«. »Ta odtujenost od ljudi se povečuje. V času krize EU ni bila sposobna uvesti reform, ki bi promovirale interese običajnih ljudi. Vse politike, ki so jih izvajali, so ustrezale finančnim oligarhijam. Tako je prišlo do socialnega opustošenja evropskega juga, v katerega sodi tudi Slovenija.« Obenem, pravi Kurnik, pa je v krizi sistem političnega predstavništva kot celota. Zato razume tiste volilce, ki ne gredo na volitve. To je njihova oblika protesta. »Tudi volilna abstinenca je politična drža. Je pa vprašanje, ali bodo znali tisti, ki imajo v rokah vzvode moči, to prepoznati. Po drugi strani se namreč ravno s tem odpira prostor za različne politične skrajneže, kar se kaže tudi v vzponu francoske nacionalne fronte.«

Izredni profesor ustavnega prava na Univerzi v Mariboru Jurij Toplak nas je spomnil, da je v devetdesetih v Sloveniji veljalo, da ljudje ne hodijo na volitve, »ker demokracija deluje in se jim zdi vse v redu«. Danes, pravi, pa ne hodijo na volitve, ker velja ravno nasprotno. Razen izboljšanja delovanja predstavniškega sistema in povečanja zaupanja v politiko bi se država lahko lotila tudi spodbujanja volilne udeležbe z različnimi »tehničnimi« prijemi, pravi Toplak. »Mladim so blizu elektronske volitve, starejšim glasovanje po pošti. Poleg tega bi lahko podaljšali obdobje glasovanja na več dni. V nekaterih državah tudi prestavijo volišča na ljudem bližje lokacije, denimo v nakupovalna središča.« Morda bi »pomagalo« tudi, če bi se volilci lahko zglasili na katerem koli volišču, denimo v kraju, kamor so odšli na izlet. »Da ne bi volili dvakrat, jih na Finskem zabeležijo v centralni računalnik, v Latviji, denimo, pa prejmejo v potni list pečat. Vsakokrat, ko volijo, morajo pokazati, da je mesto za pečat še prazno.«