Spomnim se, kako so gasilci veterani na sestankih, srečanjih in veselicah veselo popivali, in ob besedi gasilec se je vsakomur pred očmi zarisal zaripel možakar s steklenico piva v roki in postrani čepico na glavi.
Bili so to drugačni časi, začetek devetdesetih let. Imel sem občutek, da sem v očeh kolegov iz centra Ljubljane, s katerimi sem treniral atletiko v Šiški, nekakšen kmet, nekdo z obrobja – gasilec pač. A takrat so se dogajale velike spremembe. Gasilci so bili v tranzicijskem obdobju, v obdobju pravih sprememb, pisali so pravo zgodbo o uspehu. Vodilni gasilci v Sloveniji so očitno vlekli prave poteze, niso zapravili tradicije, oziroma so iz nje potegnili le najboljše. Z gasilskih klopi so preganjali alkohol, investirali so v obnavljanje voznega parka, v gasilske domove, opremo... A bistveni investiciji sta bili dve. Vlagali so v podmladek in v medčloveške odnose. Otroci smo skupaj trenirali za tekme, hodili na izlete, imeli tedenska druženja, poletne tabore, izobraževanja in veliko drugih aktivnosti, ki so nas povezovale. Te vezi vežejo prostovoljce v Sloveniji, te vezi so se ustvarile v urah in urah, preživetih skupaj. Poznamo se, poznamo svoje kolege iz sosednjih društev, zaupamo si. Tega ne more nadomestiti ne oprema ne denar. To je človeški kapital, solidarnost.
Že pri šestnajstih letih postaneš gasilski pripravnik, nekakšen vajenec za gasilca. To so ključna leta – otroška igra se spremeni v pravo prostovoljstvo. Ko postaneš polnoleten, moraš opraviti izpit za prostovoljnega gasilca. Ta je osnova, sledijo različna specialna izobraževanja (delo z motorno žago, tehnično reševanje, izpit za uporabo dihalnih naprav, gašenje notranjih požarov...) in izobraževanja za pridobivanje činov (višji gasilec, gasilski častnik ...). Za prostovoljnega operativnega gasilca je potrebno veliko znanj in tudi fizična pripravljenost. Ure in ure treningov in spoznavanja opreme so tista osnova, ki omogoča gasilcu, da na intervenciji razum premaga adrenalin.
Zadnja leta se je javno mnenje o gasilcih spremenilo, kar ni naključje. Profil gasilca se je v očeh javnosti v dvajsetih letih spremenil: iz starejšega moškega s steklenico v roki v mladega, razumnega in poštenega, ki ve, kaj dela, ko opravlja vlogo gasilca. Zaupanje se je gradilo skozi desetletja. Ljudje so spoznali, da se na nas lahko zanesejo. Ko pride do naravnih nesreč, smo ravno mi tista prva in pravzaprav edina udarna sila, ki se postavi po robu naravi. Smo tam, kjer nas potrebujete. Sistem deluje, gasilci vemo, kako smo organizirani, kdo komu poveljuje in kje je posameznikovo mesto v hierarhiji. Poveljnika se na intervenciji posluša in uboga. Morda imaš boljšo idejo, morda nima prav, a če mu ugovarjaš, se podre sistem.
Poleg organiziranosti in dejanske učinkovitosti pa je tu še druga dobra stran gasilstva. Ste kdaj slišali za korupcijo pri gasilcih? Govorim o velikih aferah in ne o tem, če je morda gasilec, ki je pekel čevapčiče na veselici, dal eno porcijo »pod« mizo simpatični punci iz sosednje vasi. Seveda se tudi med gasilci najde kakšna »črna ovca«, včasih tudi požigalec, a sistem gasilstva v Sloveniji te anomalije prepozna in zatre. Zato sem ponosen, da sem prostovoljni gasilec, da pripadam organizaciji, ki je v tej državi tako rekoč edina brez velikih škandalov in korupcijskih zgodb. Tudi zato so v medijih zgodbe o gasilcih praviloma vedno pozitivne.
Še eno zadovoljstvo mi nudi delo prostovoljnega gasilca. Vedno, ko me na televiziji kakšno društvo ali organizacija prosi, naj nakažem denar v dobrodelne namene, se vprašam, ali gre ta denar res v prave roke. Pri gasilcih vidim, da gredo moje roke pomagat za pravi namen, pa še rezultat je po navadi viden takoj. Zato je tisti osebni občutek zadovoljstva neizmerno večji. Ko na primer črpaš vodo iz kleti, vidiš, kako se spušča nivo vode in dviga nasmeh lastniku hiše. Kaj se zgodi z denarjem, ki ga nakažem, na primer za gradnjo šole v podsaharski Afriki, pa nisem tako prepričan (da ne bo pomote, vsekakor podpiram tudi take akcije).
Čas je denar in jaz svojo dobrodelnost »nakažem« družbi s časom, ki ga posvečam delu v prostovoljnem gasilskem društvu.
Morda bom nekoč z žalostjo v srcu prebral, da so gasilci kupili nov kombi avtomobilske znamke, za katero dela predsednik društva... In da noče odstopiti s funkcije, ker, kot pravi, ni ničesar kriv... Morda bo celo država razdelila društvom gasilske kombije, ki so bili kupljeni na sumljivem razpisu... Toda nihče me ne bo prepričal, da moje »nakazilo« v obliki časa, posvečenega prostovoljnemu gasilstvu, ni šlo v prave roke.