Z uvedbo devetletke smo v Sloveniji dobili tudi zakonsko pravico šolanja otrok na domu. Sprva je to možnost uveljavilo manj kot deset staršev, lani pa je šolske klopi za domačo dnevno sobo zamenjalo že več kot 160 otrok.
Doc. dr. Irena Weber je kulturna antropologinja, ki se je skupaj z možem, med drugim tudi zaradi pedagoških zadržkov, pred leti odločila, da bo svojo hčer šolala doma. Poleg tega, da po njenem mnenju šestletniki potrebujejo več časa in prostora za igro, so bili takrat zelo mobilna in potovalna družina in zato se je šolanje na domu zdelo prava izbira. Prvo leto domačega učenja je bilo preizkusno, vendar se je izkazalo za zelo dobro in učinkovito, zato so pri tem vztrajali do hčerinega šestega razreda.
Webrova poudarja, da sta se z možem vedno trudila, da njuna hči ni nikoli izgubila stika z vrstniki, prav tako se je aktivno vključevala v nekatere učne ure in s sošolci delila svoje izkušnje s potovanj. Kljub temu pa se je po mnenju sogovornice treba zavedati, da »šolanje na domu ni primerno za vsakega otroka niti za vsakega starša«. Zakonca Weber izhajata iz pedagoških vrst, in ko sta svojo odločitev predstavila svojim kolegom, sta bila deležna burnega odziva, kar priča o tem, da je šolanje na domu pri nas še vedno nekoliko tabuizirano.
Ščit pred slabim okoljem?
Pravih podatkov o tem, zakaj starši postanejo domači učitelji, praktično ni. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZS) je namreč lani med osnovnimi šolami, ki imajo izkušnje s tem načinom izobraževanja, izvedlo anketo, v katero se je vključila le dobra polovica osnovnih šol. Od tistih, ki so se odzvale na anketo, pa jih četrtina razloga za šolanje na domu sploh ne pozna.
Izkušnje tistih šol, ki so seznanjene z razlogi za domače učenje, govorijo, da je največ otrok, ki jih poučujejo starši, veliko časa odsotnih zaradi potovanj. Na drugem mestu so učenci, ki so sočasno vključeni v druge tuje šole po državi, na tretjem mestu pa tisti, ki jih starši poučujejo doma zaradi nazorskih oziroma zdravstvenih razlogov.
Sprva dovolj le materinščina in matematika
»Starši, ki se odločijo za šolanje na domu, si ponavadi želijo oblikovati okolje, v katerem se bo otrok učil prek lastne izkušnje,« pravi Mateja Gita de Laat, ki je tudi sama mama učiteljica. Po njenem mnenju je takšno učenje »najbolj učinkovito, saj starš pri učnem procesu lahko bolj upošteva otrokova zanimanja in talente«. V tej smeri razmišlja tudi Webrova, ki poudarja, da je otrokova uspešnost v naših osnovnih šolah zgolj »produkt ponavljanja, ne pa razmišljanja, povezovanja in kritičnega mišljenja«, čemur je lahko dajala poudarek, ko je bila njuna hči deležna poučevanja doma. A po njenih besedah za takšno vrsto izobraževanja nikoli ne bi smela biti ideja staršev, da bi otroka zaščitili pred slabimi vplivi okolja, kar se v praksi tudi dogaja. V tej smeri je razmišljala tudi Renata (polni naslov hranimo v uredništvu). Njena družina se je namreč želela odstraniti od prevladujočega, tržno naravnanega načina življenja, in zato so tudi hčerko želeli vzgojiti v duhu svojih načel in vrednot. Vendar je, kot pravi, hitro spoznala, da je njena hči drugačna kot onadva z možem in da z veseljem sprejema vrstnike, okolje, zato si je tik pred začetkom šolskega leta v hčerkino dobro premislila. Poudarja, da odločitev o načinu šolanja nikakor ne sme biti prepuščena le staršem, temveč jo je treba prilagoditi tudi potrebam otroka. Tudi ona svari, da se »izolacija otroka pred morebitnimi škodljivimi vplivi okolja ne obnese. Velikokrat doseže prav nasproten učinek.«
Zdi se, da je otrokom, ki se šolajo doma, nekoliko lažje, saj morajo ob koncu prvih treh razredov opraviti le dva izpita – slovenščino in matematiko. Od četrtega do šestega razreda se materinščini in številkam pridruži še izpit iz tujega jezika. Bolj primerljivo z učenci v osnovni šoli postane šele v zadnjih treh razredih, ko morajo poleg že omenjenih vsako leto opraviti še izpite iz zgodovine, državljanske vzgoje in etike, športne vzgoje, naravoslovja, družboslovja in umetnosti.
»Preverjanje le dveh in kasneje treh predmetov je enostavno premalo,« meni Webrova, ki deli mnenje z večino šol, ki so se odzvale na anketo MIZS. Po njihovem mnenju bi morali preverjati znanje iz vseh predmetov, predlagajo sprotno preverjanje in ne zgolj pisanja izpitov ob koncu šolskega leta.
Nekatere osnovne šole predlagajo, da bi bilo šolanje na domu mogoče le do šestega razreda. S tem se očitno strinja tudi Webrova, saj sta se z možem že v začetku odločila, da bo njuna hči izobraževanje v osnovni šoli nadaljevala v sedmem razredu. Vloga domačega učitelja je, tako pravi Webrova, tudi za starše zelo naporna; bila je tudi za njiju, čeprav se s pedagogiko ukvarjata tudi poklicno.
Manko socializacije?
Po podatkih MIZS so otroci, ki jih poučujejo starši, velikokrat prikrajšani pri socializaciji, pri vzgojnih in okoljskih predmetih, pri slovenščini in naravoslovju pa jim manjka razlaga učiteljev. A de Laatejeva se s tem ne strinja, saj meni, da aktivna skrb staršev za integracijo otroka v okolje omogoči dobro socializacijo.
Starši, po mnenju Webrove bi bilo smiselno preverjati tudi njihove kompetence za poučevanje na domu, morajo dobro premisliti, preden se odločijo, da njihov otrok ne bo obiskoval običajne osnovne šole. Šolanje na domu naj ne bo zadostitev njihovi ideji, temveč odločitev, ki bo v skladu z otrokovo osebnostjo in tudi željami.
