Dež in žled vzela tudi med

Zadnje upanje je medenje hoje

Kaj se dogaja, nam je opisal profesor Božič. Pravi, da letos prepogosto dežuje, dež pa spira cvetje. »Paše, ki običajno trajajo vsaj teden dni, so dale le dan ali dva dobrega medenja, nato so čebele nabrano porabile zase. V večjem delu Slovenije letos brez hranjenja čebel ni bilo njihovega dobrega razvoja. Če jih čebelar ni hranil, so bile v slabi kondiciji, to pa je pomenilo upočasnjen razvoj ter večjo izpostavljenost boleznim in škodljivcem,« poudarja Božič. Njegovo razlago nam je na praktičnem primeru ponazoril prekmurski čebelar Danilo Bedek, eden redkih, ki se s to kmetijsko panogo ukvarja profesionalno. »Letos smo za krmljenje čebel porabili že kake tri tone sladkorja, običajno ga ne porabimo niti kilograma, saj začnemo čebele praviloma krmiti šele po koncu paše, torej nekje avgusta.« Bedek dodaja, da je sreča v nesreči ta, da je v nasprotju s preteklimi leti trenutno vsaj sladkor poceni, po 0,56 do 0,58 evra za kilogram.

Letos čebelje paše na akaciji ni bilo (akacijev med predstavlja skoraj tretjino slovenske pridelave medu), zelo skromna je bila na oljni ogrščici, skoraj nikakršna na kostanju, cvetličnega in smrekovega medu prav tako ne bo, nekaj malega upanja daje le še hoja. Toda predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč opozarja, da je hoja zelo nepredvidljiva. Medi lahko dva meseca ali le kakšen dan. »Če bo paša na hoji dobra, bomo imeli v Sloveniji kvečjemu četrtino običajnega pridelka medu. Kakšnih 70 odstotkov slovenskih čebelarjev letos še ni iztočilo niti kilograma medu. Tudi sam ga nisem. Imam sto panjev, pa čebele ves čas krmim, saj medu nimajo dovolj niti zase. To se ni nikoli dogajalo. Bila so leta, ko ni bilo medu za čebelarje, so pa imele čebele vedno naravno hrano vsaj zase. Letos je nimajo, in to nas zelo skrbi, saj ne vem, kako bodo preživele zimo, če bodo odvisne le od krmljenja s sladkorjem,« pravi Noč.

Tudi žled je kriv za slabšo čebeljo pašo

Prvi mož slovenskih čebelarjev razloge za tako klavrno stanje pripisuje naravi. Najprej mili zimi, zaradi katere rastline niso počivale, nato žledolomu, ki je poškodoval drevje, zaradi česar je bilo manj cvetočih vej, in kasnejšemu deževju. Božič dodaja, da na območjih brez žledu čutijo tudi posledice kostanjeve šiškarice, ki je prizadela večino dreves. Janez Brvar zaradi vseh naštetih težav v naravi opozarja na ključno vlogo čebelarjev v tem času: »Kdor ne bo s krmljenjem prispeval k razvoju čebeljih družin, bo imel pozimi katastrofo, saj mu bodo pomrle ali pa bodo tako oslabele, da prihodnjo pomlad ne bodo mogle izkoriščati paše, če ta sploh bo.«

Z zajedavci bi se lahko spopadli tudi brez kemije

Zadnja leta je velika nadloga v slovenskem čebelarstvu tudi zajedavec varoja, ki uničuje čebelje družine. Brvar pravi, da sam varojo obvladuje tako, da jo dvakrat na leto zatira z biološkimi pripravki, da izrezuje trotovino in razširjenost zajedavca redno nadzoruje. »Če bi vsi čebelarji delali tako, varoje ne bi bilo treba zatirati s kemičnimi pripravki. Toda za mnoge čebelarje je najenostavneje uporabiti kemijo, pri čemer nekateri sploh ne preverijo, ali je bilo zatiranje uspešno ali ne,« je do svojih kolegov kritičen Janez Brvar.

Danilo Bedek pa glede varoje pravi: »Je stalna spremljevalka čebel – kot koloradski hrošč na krompirju, zato jo je mogoče obvladovati. Večji problem je, če ni medu, kajti v tem primeru čebelar nima denarja, in če nima denarja, težko kupi sladkor, s katerim je treba letos vse leto krmiti čebele.« Naš sogovornik dodaja, da je bila že dve zadnji sezoni slaba bera medu, zato so jim zaloge skopnele. Skrbi ga, kako bo letos zagotovil dovolj medu za enega od velikih trgovcev, s katerim je v pogodbenem razmerju. »Ker bo slovenskega medu malo, upam, da ne bo zlorab in ne bo uvožen med naprodaj kot slovenski,« skrbi Bedka.